Kako Gruzija postane dom vsakemu smučarskemu nomadu?
Zakaj se po sezoni v Gruziji tja tudi vrneš? Ker se navežeš. Navežeš se na teren, navežeš se na ljudi, navežeš se na brezčasnost in hrano. Velika verjetnost je, da se navežeš na sneg in zasnežena jutra, ko namesto kave po hiši iščeš lopate. Ko smo že pri kavi – navežeš se na razglede ob jutranjih skodelicah, navežeš se na pse, ki hrabro tavajo vsepovsod. V nekaterih delih se zdi, da psi in krave tekmujejo, čigava bo katera cesta ali vogal.
Zimo 21/22 na smučišču Gudauri štejem kot eno izmed najbolj pestrih, lepših, prestrašenih in smučanja polnih sezon, ki sem jih kdaj v svojem karierno ljubiteljskem načinu preživljanja časa na snegu doživel. Večno bom hvaležen za prijateljstva in izkušnje, ki jih ne bi imel, če se v Gruzijo ne bi odpravil.
Učitelj smučanja sem postal z razlogom. Ker uživam v potovanjih in se karierno še ne želim ustaliti, se lahko vsako sezono odpravim na novo destinacijo. No, vsaj tako sem si zamislil na začetku. Zakaj sem se torej v Gruzijo vrnil takoj, ko sem marca lansko sezono v Franciji potreboval oddih? Bralci, ki poznajo delo smučarskega učitelja, bodo zagotovo vedeli, o čem govorim. Včasih človek potrebuje ravno Gruzijo.
Menim, da preprost smučar prav v Gruziji najde in dobi tisto, česar v Alpah že nekaj let po večini ni več. Izolacijo od modernega sveta, povezanost z naravo, cenovno dostopnost in sneg takšne vrste, ob katerem se brušenje »kant« zdi skoraj kot prvoaprilska šala. Manj stresa in dirkanja do žičniških naprav, da se nam ne zaprejo pred nosom. Seveda se tam zgodi še nešteto dogodivščin, ki jim človek komajda verjame.
Prvič sem se tja odpravil sam in čisto brez pričakovanj. Po ogledu številnih posnetkov na YouTubu sem zagotovo vedel, da smučanja ne bo manjkalo, a niti sanjalo se mi ni, kaj vse me zares še čaka. Imel sem smolo, da sem ob prihodu v glavno mesto Tbilisi zbolel, zaradi česar si nisem mogel pogledati tega zanimivega mesta, preden smo se odpravili v hribe. Na srečo je bila lekarna zelo blizu hotela, antibiotike pa si dobil kar brez recepta. Ko sem bolezen po nekaj dnevih premagal, sem se z organiziranim prevozom z drugimi učitelji odpravil proti smučišču Gudauri. Seveda me je mučila slaba vest, da v vsem tednu po mestu nisem prehodil niti kilometra. A pozneje v sezoni se je izkazalo, da bo časa za ogled mesta na pretek, saj sem v bolnišnici obiskoval prijatelja, ki ga je na smučišču v glavo zadela gondola. Čez noč je navrglo toliko snega, da je bila proga višja in posledično gondola nižja, on pa ni bil pozoren in je med smučanjem gledal nazaj. Brez heca.


Če malo pofilozofiram, z lahkoto potegnem neko vzporednico med snegom v Gruziji in tamkajšnjim narodom. Oba sta gostoljubna in mamljiva, človek se ju ne naveliča. Gruzija je hladna le na prvi pogled. Že po prvem stiku dobiš občutek, da si dobrodošel in oskrbljen. Nikoli ne bom pozabil nasmeha na obrazu šefove matere, pri kateri smo bivali, ko smo jo v gruzijščini zgodaj zjutraj pozdravili, in kako nas je ob kaminu pričakala, ko smo zvečer po celem dnevu učenja smučanja in kratki smučarski turi v golfu druge generacije prišli domov. V tem retro avtomobilu smo taksista v polomljeni ruščini prepričali, da se povežemo na radio in poslušamo jugorock hite. Nekajkrat smo tudi »poštopali« in v snežni nevihti sedeli v kabini tovornjaka, ki nas je z veseljem in počasi zapeljal po gorskem prelazu navzdol v dolino.
Spomladanska smuka tam je neverjetna. Snega je na pretek, pravzaprav včasih marca zapade večina snega. Temu pojavu domačini in tamkajšnji sezonci pravijo »miracle March«. Turna smuka je zaradi višine in debele snežne odeje zato mogoča dlje časa. Dan je že toliko daljši, da na višini turo lahko začneš šele, ko ugasnejo naprave. Ravno prav, da smuko zaključiš na plesišču in se smučarski čevlji komajda čez noč posušijo, če si preveč dobre volje.


S prijatelji smo se lanskega marca tako odpravili v Mestio. Tokratni obisk je bil precej tekoč, če izvzamem zaplet s prtljago prijateljev na dunajskem letališču – zaradi tega sta se nam pridružila z nekajdnevno zamudo. Najvišja naprava na smučišču Tetnuldi na žalost ni obratovala, nekaj terena smo si tako pustili za naslednjič. Mestia je precej bolj odmaknjena od modernega turizma, zato je zelo nenavadno, da je tam vedno več tujcev, ki prav tako lovijo svež pršič. Ampak to še ne pomeni, da bi smučišči Tetnuldi in Hatsvali, ki sta edini v tamkajšnji regiji, opisal kot preobljudeni. Mestia postaja priljubljena turnosmučarska destinacija, kar gre seveda odlično skupaj s freeridom. Nastanitev ne manjka. Izbirati je mogoče med hoteli in številnimi prikupnimi nastanitvami na Airbnbju v slikovitih več sto let starih zgodovinskih stavbah. Za to možnost smo se odločili tudi mi. Ob topli peči je bil vsako jutro na mizi postrežen tradicionalni gruzijski zajtrk, pred vrati pa šofer, ki mora svojega japonca po poti na smučišče še natankati.


V prihajajoči sezoni se v Gruzijo spet vračam. Upam, da v novo regijo, v kateri še nisem bil. Tokrat nujno s seboj vzamem smuči Playmaker 111, ki sem jih na prejšnjem izletu zaradi količine snega pogrešal, so se pa Playmaker 101 odlično izkazale z manevriranjem po zasneženih cestah in vsakodnevni smuki na smučišču. Mislim, da bodo še dolgo časa moje najljubše smuči.
Feel the Vibe: A Glimpse of Avoriaz in Photos











