Z Elankami po svetu

Lifestyle
Čas branja 8 Minut
Samo Vidic, Lenart Megušar, Iiro Piipponen, Toni Konrad, Shanty Chipolli

Sneg, gore, mraz in led. To je za Elanke najpriljubljenejši naravni habitat. Tam se počutijo najbolje in najbolj domače. Tam pride na plan njihova zdrava samozavest. Tam pokažejo, kaj vse znajo. Tam najbolj uživajo. In znajo se prepustiti svojim »voznikom«, zato gredo rade po svetu. Ljubijo neznane, odročne destinacije, kjer jih pričakajo deviško sveži kristali. Letos so drsele po Triglavski magistrali v Sloveniji. Bile so v Makedoniji. V živo so občudovale divjo naravo Islandije. Spoznavale so nova obzorja v Kazahstanu.

Z Majem Štirnom po Triglavski magistrali

Triglavska magistrala je v svojem bistvu enkratna gorska avantura. To je pravzaprav edina slovenska večdnevna turnosmučarska pot. Če jo hočeš opraviti v miru, uživati v razgledih, meditirati in se pogovarjati sam s seboj, jo brez težav opraviš v štirih dneh. Nekateri ekstremisti jo opravijo tudi v enem dnevu, ampak to je bolj sprint kot meditacija. Začne se na Voglu in vodi skozi Komno v Dolino Triglavskih jezer, na Prehodavce ter skozi Hribarice, po Velski dolini pripelje na Kredarico, od koder se po Triglavskem ledeniku spusti v dolino Krme.

Zgodba o štirih prijateljih, ki jih druži ista strast, še zdaleč ni nova. V zgodovini je bilo kar nekaj takšnih kvartetov. Verjetno najbolj znani so Beatli in Stonesi, ki so našli skupni imenovalec, s katerim so ustvarjali čudovite stvari.

Maj Štirn, Mark Hafner, Aljaž Rupar in Maša Grošelj sicer niso ne Beatli ne Stonesi, so pa zanimivi mladi ljudje, ki iskreno ljubijo gore, naravo in smučanje, predvsem pa jih druži drugačen pogled na življenje in šport. »Pravzaprav gre za doživetje narave, za doživljanje teh občutij z enakomislečimi ljudmi,« razlaga Maj Štirn, 26-letni smučarski in športni zasvojenec iz Kranja, ki je že od otroštva zaljubljen v bele strmine. Je tudi eden izmed tistih, ki ne marajo množic, ljubijo zvok gorskega vetra, obožujejo zimski hlad, so vedno znova očarani nad sončnim vzhodom in zahodom. Saj ne, da bi bilo s smučanjem po urejenih progah kaj narobe. Ampak šele ko s smučmi zaviješ v divjino, spoznaš, kaj je prava tišina. Verjetno se moraš umakniti v tisti odmaknjeni svet, da v resnici zaslišiš svoje notranje glasove. In tam daleč stran od civilizacije spoznaš, kako zelo lepa, divja, prvinska, neokrnjena Slovenija je.

S temi mislimi so se Maj, Mark, Aljaž, Maša in snemalec Lenart Megušar aprila podali na Triglavsko magistralo. Izkoristili so fantastično zimo, v kateri si je tudi mati narava v času korone očitno oddahnila od dolgoletnega prenapornega ritma. Tudi ko je v dolini že začelo dišati po pomladi, je bila v višjih legah še vedno prava zima, snega pa na metre in tone. Na pot so se podali z jasnim ciljem: posneti film o tem, kako so štiri dni preživeli v neokrnjeni naravi, odmaknjeni od vsakdanjega hrupa, in ob vsem tem presmučali še kakšno zanimivo smučarsko linijo. Naslov filma je popolnoma logičen, skorajda samoumeven: »Odmaknjen svet!«

»S filmom želimo predstaviti lepoto zasneženih gora ter mir in tišino, ki ju ponujajo. Naš namen je tudi s projektom pokazati, kako pomembno je, da na terenu delujemo kot ekipa, saj je v današnjem svetu preveč individualizma, ki pa na takšni poti ne prinaša najboljših rezultatov. Zaradi velikega porasta turnega smučanja v pretekli sezoni si želimo pokazati tudi, kakšno vlogo ima temeljita priprava na turo in kako pomembno je ustrezno znanje za varno gibanje v gorskem svetu, kjer smo pogosto izpostavljeni mnogim nevarnostim,« pravi idejni pobudnik filma Maj Štirn, ki je kljub svoji mladosti v resnici že izkušen smučarski maček. Med drugim je bil član slovenske reprezentance v smučanju prostega sloga, poleg tega pa je tudi nekdanji slovenski prvak v disciplinah Big Air in Slope Style. V zadnjem času se pozimi posveča predvsem freeride smučanju, sicer pa je tudi odličen športni plezalec, deskar na valovih in gorski kolesar. 

Z Kimberly in Glenom Plakom v Makedoniji

Makedonija je za marsikaterega smučarja popolna neznanka, pravzaprav čista eksotika. A to je v resnici čista pomota, morda celo krivica. V Makedoniji imajo namreč čudovita snežna prostranstva. Le malokdo ve, da je bila Popova Šapka leta 1984, ko je Sarajevo gostilo olimpijske igre in ko so bile Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora in Makedonija še v skupni državi, imenovani Jugoslavija, celo rezervno prizorišče, če bi se slučajno zgodilo, da na Jahorini in Bjelašnici ne bi bilo dovolj snega. 

A prav ta eksotika v svojem bistvu skriva točno to, kar iščejo največji smučarski sladokusci. Celo legendarni Glen Plake in njegova žena Kimberly, ki sta s smučmi obiskala najbolj odročne, nenavadne smučarske kotičke našega planeta, sta ob svojem prvem obisku Makedonije izustila zgolj tisti osupli ameriški »Wow!«

Popova Šapka je urejeno smučišče, ki ima med drugim sodobno šestsedežnico. A najboljši tereni so dostopni s snežnimi teptalci. Fantje in dekleta iz agencije Smar Outdoors Experience so se namreč specializirali za tako imenovani cat skiing. V praksi to pomeni, da te na vrh hriba peljejo s posebej predelanim snežnim teptalnikom, kar omogoča smučanje po popolnoma neokrnjenih terenih, za katere se zdi, da jih tam sploh nikoli ne zmanjka. Pogledi na neskončno belino so dobesedno spektakularni. V Makedoniji imajo tudi precej dobre vodnike, ki se pogosto udeležujejo izobraževalnih seminarjev, ki jih vodita Elanovca Bine Žalohar in Rok Zalokar.

Agencija Smar Outdoors Experience ima šest snežnih teptalnikov, ki omogočajo smučanje 70 smučarjem. »Makedonska pustolovščina je bila fantastična. To je pravzaprav idealna kombinacija vrhunske smuke in vrhunskega celostnega doživetja. Si sploh lahko predstavljate, kako je, ko si na vrhu gore narediš tako imenovani snežni piknik, pečeš hamburgerje in se ob sončnem zahodu spustiš proti dolini,« je bila čisto očarana Melanja Korošec, globalna direktorica znamke Elan. Tudi Glenu Plaku je pozneje uspelo nekoliko dopolniti tisti svoj wow: »Priznam, da nisem pričakoval tako zanimive pustolovščine. V Makedonijo se bom zagotovo še vrnil, saj bi rad presmučal še nekaj kuloarjev, ki so mi padli v oči.«

Z Juhom Karhujem na Islandiji

Finec Juho Karhu je nenavaden fant. Po poklicu je sicer prevajalec in s premetavanjem besed in stavkov si še vedno služi kruh. A v svojem bistvu je avanturist. Je navdušen smučar in jadralec, poleg tega pa je kot severnjak navdušen nad vsem, kar nosi oznako nordijski. Predvsem pa mu je uspelo vse svoje strasti in veselja postaviti na skupni imenovalec. Pred leti mu je nakup 11 metrske jadrnice spremenil življenje: »Najprej sem jadral le po Baltskem morju, ko pa sem pridobil dovolj znanja in samozavesti, se mi je utrnila ideja, da bi bilo fenomenalno, če bi mi uspelo združiti ljubezen do jadranja, smučanja in življenja na barki. Le zakaj bi plačeval najemnino za stanovanje, če lahko živim na jadrnici?« V naslednjih letih je njegova barka obiskala Norveško, pa divji severnjaški otok Svlabard in tudi Islandijo. In tam se je zgodila ljubezen na prvi pogled. Skupaj z dekletom Sohvi, ki je znanstvenica, specializirana za arktično nafto in plin, se je odločil, da bo stanoval na jadrnici, delal na daljavo in užival v precej nenavadnem načinu življenja s prekrasnimi pogledi, izvrstnimi spusti in številnimi neverjetnimi trenutki, o katerih si marsikdo še sanjati ne upa. »Delava tudi kot prostovoljca pri različnih arktičnih projektih. Pred časom sva na Svalbardu proučevala onesnažene vzorce snega. Obiskala sva določene dele otoka, ki so dostopni samo z morja, za orientacijo pa sva si pomagala tudi z brezpilotnim letalnikom. Za ta dela sploh nisva plačana, a za naju so kot nekakšna duhovna hrana, ki nama še dodatno pomaga pri razumevanju 
arktične narave in njenega bistva.«

Ko ga povprašamo, kakšne so prednosti takšnega življenja, se mu dobesedno zasvetijo oči: »Najboljše se je zbuditi, ko sva zasidrana v kakšnem čisto samotnem zalivu. Tam naju zjutraj pričakajo neverjetni pogledi in razgledi. In potem greva do obale, si nadeneva smuči in se odpraviva na turno smučanje.«

Glede na to, da je Islandija tako rekoč na sredini Atlantskega oceana, je večina njene obale nezaščitena, morje pa je precej divje. »Zato se najraje gibljeva po zahodnih fjordih in severozahodni strani otoka, kjer je s čolni precej lažje priti do obale in se odpraviti na smučanje,« še razlaga Juho. Na njegovi barki je tako rekoč razstavljena celotna kolekcija Ripstick. »Najraje uporabljam model Ripstick 104, ki me navdušuje s svojo stabilnostjo in predvidljivostjo. Pogosto smučam tudi z modelom Ripstick Tour 94 z vezmi Raider 12. Smuči pogosto posojam tudi znancem in prijateljem, ki so nad njimi navdušeni. Vedno pravim, da imam verjetno edino plavajočo izposojevalnico smuči na svetu.«

S Shantyem Cipollijem v Kazahstanu

Shanty Cipolli je fant, ki ima smučanje dobesedno v krvi. Doma je iz doline Aosta, kjer že od ranega otroštva smuča na nekaterih najboljših terenih stare celine in uživa v pogledu na južno stran Matterhorna, ki mu v italijanščini pravijo Cervino. A Shanty je tudi navdušen smučarski popotnik. "Že od nekdaj sem si želel smučati z gore Beluha, ki je s svojimi 4506 metri najvišja gora pogorja Altaj in Sibirije. To je čudovita gora, s katere še nihče ni smučal, predvsem pa gre za sveti vrh številnih religij. Nahaja se na meji Rusije, Kazahstana, Mongolije in Kitajske. Poleg tega pa se nahaja na izjemno zanimivi geografski točki, saj je skorajda enako oddaljen od Tihega, Atlantskega in Indijskega oceana," je svojo tiho željo razložil Shanty. 

In lansko zimo se mu je uresničila. Skupaj s prijateljema Francescom, ki je gorski vodnik, in Mattio, ki je snemalec, so se končno odpravili v daljno Azijo, kjer jih je čakala izjemna smučarskokulturna pustolovščina. "Pogosto me sprašujejo, kako se smučanje v Kazahstanu razlikuje od smučanja, ki ga poznam doma. Odgovarjam jim, da je vse skupaj po eni strani povsem drugačno, po drugi pa zelo podobno. Ljudje, kultura in življenjski slog so zelo zelo drugačni od našega. Tam ljudje še vedno živijo bolj v stiku z naravo in so zaradi tega precej bolj prvinski. Sneg je izjemen. Še najbolj me spominja na Aljasko ali Japonsko.

Ko so pristali v Almatyu, so opravili še notranji let do Urs Kamenogorska. Tam so najeli avtomobil s štirikolesnim pogonom in se odpravili na dvanajsturno vožnjo po ozkih, zasneženih in nepredvidljivih cestah do doline Beluha. "Zaradi nevarnosti plazov smo nekoliko spremenili svoj načrt in smo se vozili še deset ur do ruske meje, kjer je bila situacija gled plazov bolj stabilna. Potovanje je dokaj zahtevno. Orientacija ni najbolj enostavna, poleg tega pa skorajda nihče ne govori nobenega tujega jezika, tako da smo se z domačini sporazumevali predvsem z rokami. Utaborili smo se ob zaledenelem jezeru, kjer se je temperatura gibala okoli 35 stopinj Celzija pod lediščem."

V Kazahstan nihče ne gre sredi zime. Zato so bili tam povsem sami. Uživali so v nekakšni zimski različici Shangri-la, ves sneg in vso goro so imeli povsem zase. "Še zdaj, ko kdaj pomislim na to izkušnjo, me dobesedno zazebe. A v naslednjem trenutku mi postane toplo, saj to je bila pravzaprav fantastična smučarija in še bolj nora dogodivščina."

Feel the Vibe: A Glimpse of Avoriaz in Photos