Davo Karničar, eden izmed najboljših ekstremnih smučarjev na svetu. prvi zemljan, ki je smučal z Everesta, prvi, ki je smučal z najvišjih vrhov vseh sedmih celin. In vse to na Elankah …
Na elanke je stopil pred štirimi desetletji, na njih preživel tekmovalna leta, pozneje pa tako rekoč lastnoročno, z vztrajnim drezanjem v vodstvo in razvoj, začel zgodbo turnih smuči z napisom Elan.
Približno dvajset let je že tega in vmes se je pisala zgodovina. V ekstremnem, alpinističnem smučanju ni prvakov. Še enotnega imena ni za to, da se s smučmi spustiš tam, kjer si pred uro plezal. Meje med alpinističnim, turnim, »freeride«, »backcountry« ... niso ostre, pridevnik »ekstremno« pa je v športu tako in tako eden bolj nerodnih.
O tem, kaj je Davo Karničar na smučeh počel zadnji dve desetletji, govorijo dosežki. Že kot preizkušen alpinist se je leta 1995 spustil s svojega prvega osemtisočaka, Anapurne v Nepalu. Leta 2000 je požel največ pozornosti, saj je kot prvi smučal z vrha Mount Everesta. To je bil tudi začetek še enega prvenstvenega podviga: smučanja z najvišjih vrhov vseh sedmih celin, gorniškega svetega grala ali grand slama.
Po Kilimanjaru, Mount Elbrusu, Aconcagui, Mount Kosciuszku in Mount McKinleyju je konec leta 2006 serijo zaključil z zavoji z Vinson Massifa na Antarktiki. Med drugim je presmučal še severovzhodno pobočje Eigerja, z Matterhorna in Mont Blanca se je spustil na vzhodno stran.
Razvoj smuči za Dava in za trg: Hej, saj to je ista smučka!?
»Prav z uspehom na Everestu je v Elanu prišlo do preskoka pri razvoju turnih smuči in tri leta zatem smo imeli na trgu prvo kolekcijo,« pravi Davo. Dotlej je bilo turno smučanje označeno kot dejavnost za tiste, ki nimajo denarja za žičnice, a trg je pokazal drugače. Danes je to eden segmentov, ki raste.
Davo ni le navijal za proizvodnjo tovrstnih smuči, ampak je tudi pomembno sodeloval pri razvoju izdelka. »Moja naloga je, da smučko spravim v težje razmere, kot jo bo spravil kupec,« pojasnjuje svojo vlogo. Za Everest so na primer potrebovali dovolj lahke smuči za nošenje na najvišjo goro sveta. Treba je bilo najti dovolj lahke materiale, hkrati pa so se morale smuči pri izredno nizki temperaturi vesti enako kot pri tisti nad ničlo.
Davo potrebuje lahke in varne smuči, ki omogočajo tudi užitek, rezultat pa je kakovosten serijski izdelek. Verjeli ali ne, Davo za svoje podvige vedno uporabi serijske smuči. Vsa VIP-prednost, ki jo potrebuje: »Imam le to možnost, da po merjenju lastnosti smuči izberem najbolj tog par.«
Želje in potrebe kupcev seveda niso nujno enake kot Karničarjeve, zato je ponudba turnih in sorodnih smuči pestra.
»Veliko preizkušamo širino smuči ter stranski lok. A čeprav so v modi večji stranski lok ter oblike, ki ustrezajo slogoma freeride in freetouring, mora prava turna smučka ostati takšna, kakršna je, saj mora biti torzijsko dovolj trdna,« razmišlja Davo kot sodelavec razvoja.
‘Free’ smuči so namenjene smučanju po mehkejši podlagi, turni smučar pa lahko tudi na ne preveč zahtevni turi naleti na odsek trdega srenja in mora imeti stvari pod nadzorom. Smučka se tam ne sme zvijati, kot se to zgodi smučem freeride.
»Sam si želim smučke, ki je pod nogo široka med 8 in 10 centimetri, s skoraj zanemarljivim stranskim lokom ter strašansko torzijsko stabilnostjo. Če znamo to narediti v lahki izvedbi, imamo pravo smučko zame,« si je čisto na jasnem Davo. Zaradi širine smuči s čevljem ne more zadeti ob sneg, tudi če so vezi pritrjene neposredno na smuči, hkrati pa smučka sledi trendom. Tudi za običajnega turnega smučarja, ki želi hoditi po celem snegu, je takšna smučka veliko primernejša od klasične tekmovalne turne smučke, ki pod čevljem v širino meri le 6 centimetrov.
Pa ukrivljenost smučke, trendovski rocker?
»Pri smučanju po strmem in trdem terenu je odveč, saj bi jo težje razbremenil za zavoj. Oteženo bi bilo tudi bočno drsenje,« pravi Davo, ki mu o tehniki smučanja gotovo nihče ne more predavati.
Kaj je poleg tega še zanimivo pri razvoju opreme za turno smučanje?
»Vezi so izjemno napredovale,« pravi Davo, »postale so precej lažje. Poleg tega jih zaradi široke smuči lahko postavljamo neposredno na smučko. Izredno lahkim vezem moraš zaupati. Marsikdo pa še vedno želi imeti vezi, v katere krepko stopiš, da slišiš, da se je zaprla. Pomembno je najti pravi kompromis med kakovostjo in težo. Tudi pri čevljih je veliko napredka, išče se udobje pri hoji, hkrati pa občutek kot v normalnem smučarskem čevlju.«
Dolžnost proizvajalcev je tudi ozaveščanje
Vsaj kar se tiče fizične zahtevnosti in potrebe po poznavanju nevarnosti zasneženih gora, je smučanje na smučišču šport za slehernika. Kaj pa turno smučanje?
Davo: »Klasično alpsko smučarsko znanje, smučišča in normalne smuči so nujna podlaga, saj morajo imeti ljudje zadostno smučarsko znanje, preden se lotijo turnega smučanja. Pri turnem smučanju zaenkrat ne vidim ovir za vse večje zanimanje.«
Je torej turno smučanje dodana vrednost premikanja na smučeh?
Davo ga vidi takole: »Nimamo veliko prostega časa. Ko si nekdo vzame prost dan, se vpraša, kdaj je vpliv na njegovo zdravje, na telo, največji, kdaj je največ naredil zase. Pri alpskem smučanju so obremenitve kratke in ljudje se zavedajo, da to ni tisto, za kar so delali ves teden. Želeli bodo narediti več zase. Ali se bodo lotili turnega smučanja, pa je odvisno tudi od tega, kako uspešno se bo podajala informacija o zimskih nevarnostih v gorah. Nekaj strahu gotovo obstaja. Tudi proizvajalci lahko pri tem naredijo več.
Nujno je, da poleg turnih smuči čim ugodneje ponudijo vsaj še lavinski trojček (žolno, sondo in lopato). Ljudje bi se vprašali, zakaj ga potrebujejo, šli bi na tečaje in se pripravili na razmere, ki jih čakajo v gorah. Dolžni smo jim dati čim več informacij.« Slednje je med osnovnimi poslanstvi gorniškega centra na Jezerskem, v gradnjo katerega je Davo vložil zadnjih nekaj let in ki naj bi kmalu zaživel.