PRIJATELJA

Še vedno se dobro spominjam tistega marčevskega dne leta 1974. Bilo je tik pred mojim 18. rojstnim dnevom, tako da sem bil uradno še mladoletnik. V Visokih Tatrah v takratni Češkoslovaški oziroma na današnjem Slovaškem me je obiskal Elanov tehnolog Jurij Vogelnik. Takrat sem bil še čisto neznan švedski smučarski nadobudnež in v svoji zbirki nisem imel še niti ene zmage s tekem svetovnega pokala. Prinesel mi je nekaj smuči Impuls, ki so pozneje postale ene izmed mojih najljubših. Niti meni niti njemu se ni sanjalo, kako bo to na videz popolnoma nepomembno srečanje zaznamovalo najini življenji. Čeprav sta drug ob drugega trčila dva svetova – jaz sem bil doma s severa Evrope, on pa Slovenec oziroma takrat tudi Jugoslovan, med nama je bila tudi 16 letna starostna razlika, pa tudi kar močna jezikovna pregrada –, sva se v trenutku odlično razumela.

Kmalu za tem so v Elanovem vodstvu Jurija določili za mojega serviserja. Od takrat sva skupaj preživela nešteto ur, prevozila na tisoče kilometrov, se skupaj veselila, si zaupala tudi osebne tegobe, se potapljala v strokovne smučarske debate. In nikoli se nisva sprla. Imela sva res harmoničen prijateljski odnos. Ponavadi sva se pogovarjala v nemščini, ta je bila za oba nevtralen jezik, čeprav se je z leti Jurij naučil tudi kar nekaj švedskih povedi.

Jurij je bil moj sopotnik moje celotne kariere. Tudi njemu pripada precej zaslug za vseh mojih 86 zmag v svetovnem pokalu, za dve zlati olimpijski medalji in pet naslovov svetovnega prvaka. Pri vseh od prve do zadnje je bil z mano in vedno mi je odlično znal pripraviti smuči. Pogosto so me spraševali, kako to, da je najin odnos trajal kar 15 let. In vedno znova sem odgovoril isto. Ker je dober človek. Zame je najpomembnejše, da imam z ljudmi, s katerimi delam, dobre odnose. Tudi če smuči ne bi bile stoodstotne, ne bi bilo tako hudo, kot če ljudje okoli mene ne bi bili pravi. Toda tudi smuči so bile vedno odlične

Imel sem popolno zaupanje v njegovo znanje in strokovnost. On je bil tisti, ki je zelo dobro poznal in tudi razumel moje želje in zahteve, povezane s pripravo smuči. Pravzaprav sva že v času, ko smo smučali s smučmi, dolgimi 205 centimetrov, dobila idejo, da bi bilo dobro, če bi imele smuči bolj poudarjen stranski lok. Predvsem v veleslalomu sem vedno stremel k popolnemu zavoju. Lahko bi rekel, da sem na neki način že s tistimi smučmi, dolgimi več kot dva metra, karval, kadar so to seveda dopuščale snežne razmere. Uporabljal sem repe smuči, in ko mi jih je uspelo upogniti, je bilo vse skupaj že precej podobno današnjemu karvanju. In Jurij je bil seveda soavtor te ideje.

V času, ki sva ga na 15-letnem popotovanju okoli sveta preživela skupaj, se nama je zgodilo na stotine anekdot. Spominjam se, kako sem prihajal k njemu v delavnico, kjer sva, medtem ko je on pripravljal smuči, debatirala o različnih temah. Ko je opravil delo, ni smuči nikoli pustil v delavnici, temveč jih je iz previdnosti vedno odnesel v svojo sobo. »Tam so na varnem pred kakšno sabotažo,« je vedno znova ponavljal. Včasih smo skupaj igrali hokej. Švedi smo bili vsi dokaj dobri hokejisti, a tudi Jurij je bil odličen vratar, saj je redno igral doma v Radovljici.

Pravzaprav še sam ne vem, ali je bilo najino prvo srečanje sreča ali usoda. Verjetno je bilo kombinacija obojega. A še danes sem neizmerno hvaležen, da sta se takrat v Visokih Tatrah križali najini poti. Jurij je tudi danes, ko se moja kariera zdi le še kot bled spomin, še vedno moj prijatelj. In vsakič, ko me pot zanese v Slovenijo, se oglasim pri njem v Radovljici.