SMUČAR

Cass Elliot, sicer članica legendarne kalifornijske skupine The Mamas and the Papas, zagotovo ni pogosto igrala iz zvočnikov Glena Plaka. Njena glasba je preveč nežna, spevna in vsakdanja (v dobrem pomenu te besede), a refren njene uspešnice Make Your Own Kind of Music bi bil z lahkoto tudi Glenov življenjski moto. Glenova muzika je čisti unikat. Je res posebna mešanica smučanja, skejtanja, punka, mehanike, smučanja na vodi, dirkanja z nenavadnimi avtomobili in številnih drugih odbitih aktivnosti. Prav zato je njegova pesem tako posebna kot samorog. In ob tem mu je bilo vedno popolnoma vseeno, ali jo je še kdo pel z njim. A ironija usode vedno poskrbi za nenavadne razplete. Glen si nikoli ni kaj posebej prizadeval, da bi bil všečen in priljubljen. Le z dušo in srcem se je predal smučanju – svoji najljubši potrati časa, kot je nekoč vse skupaj slikovito opisal. In potem je čisto nehote in nevede postal daleč najbolj priljubljen ameriški smučar vseh časov. Kjerkoli se pojavi, ga takoj prepoznajo, ker je njegov sproščeni smeh nalezljiv. Biti v njegovi družbi je ena sama zabava. Telesno je zelo fit, njegova energija je mladostna, njegov značaj navihano razigran. Pravzaprav ni nikakršno presenečenje, da so ga uvrstili med 50 najzanimivejših športnikov današnjega časa. Če parafraziramo Volkswagnov slogan Das Auto, potem lahko Glena Plaka označimo s preprosto besedo Smučar.

Čeprav je iz zda doma nekaj izjemnih smučarjev, status najbolj znanega in prepoznavnega ameriškega smučarja pripada vam. Kako zelo vam to laska in na drugi strani – ali je to dejstvo na neki način tudi utrujajoče?

Ne želim se hvaliti, ampak ljudje me res zelo pogosto prepoznajo in me ogovorijo s kakšnim komplimentom. V Chamonixu, kjer v zadnjih letih preživljam največ svojega časa, se mi to dogaja vsak dan. Ravno danes je v gondoli do mene pristopil prijeten možak s sinom in me vprašal: »Saj ti si Glen, ne?« »Ja, seveda sem,« sem mu odgovoril. Zanimivo je, da me ne prepoznavajo le Američani, ampak predstavniki različnih narodnosti, ki imajo radi smučanje. V Chamonixu imam prijatelja, smučarskega učitelja in gorskega vodnika, ki mi je povedal prigodo, da ga njegovi klienti vedno sprašujejo, ali bodo videli Mont Blanc in Glena Plaka. Lagal bi, če bi rekel, da mi to ne laska. Seveda mi, celo več, zame je to čast. Ne nazadnje je to dokaz, da sem za svoje življenje izbral zanimivo pot in predvsem, da sem bil pri vsem svojem početju strasten in iskren. A zaradi tega čutim tudi izdatno mero odgovornosti, saj moram ohranjati standarde, da ljudi ne razočaram. A moja priljubljenost je čisto drugačna od tiste, v kateri uživajo na primer filmski igralci. Oni so priljubljeni zaradi vlog, ki jih igrajo, v resnici pa nihče ne ve, kdo so in kakšne osebe so. Jaz pa pravzaprav vseskozi živim v svoji vlogi, vedno sem jaz, predvsem pa nikoli ne igram in se ne pretvarjam.

Glena Plaka si je težko predstavljati v oprijetem dresu, kako se bori s štoparico ter modrimi in rdečimi vratci. Ampak menda ste tudi vi začeli kot klasični alpinec?

Ja, pravzaprav smo vsi začeli kot tekmovalci v alpskih disciplinah. Začel sem, ko me je mama vpisala v smučarsko šolo, in potem sem se počasi prebil v šolsko ekipo in tako naprej.

Kako dobri ste bili?

Smučati sem začel pri dveh letih in v alpskih disciplinah sem tekmoval do 16. leta. Če kot najstnik nisi bil uvrščen v nacionalno ekipo, v kateri imaš dostop do trenerjev in vseh drugih možnosti za trening, pravzaprav nisi imel možnosti. To se je zgodilo meni. Pri 18 letih se mi ni uspelo uvrstiti v reprezentanco, starši pa tudi niso imeli dovolj sredstev, da bi lahko financirali mojo nadaljnjo smučarsko pot.

Kdaj ste ugotovili, da ste človek preveč svobodnega duha za tovrstne omejitve?

S prijateljem sem slišal za tekmovanja na grbinah. S svojim tehničnim znanjem sva se tam odlično znašla in tako sva vstopila v svet prostega smučanja, v katerem sva imela nekaj let uspešne profesionalne kariere.

Odraščali ste na območju jezera tahoe, ki velja za zibelko kalifornijskega smučanja.

Ja, seveda. Ljudje Kalifornijo v glavnem povezujejo s soncem in oceanom, a v resnici je v gorovju Sierra doma odlična smučarija, ki ima tudi zelo bogato zgodovino. Na jugu jezera Tahoe so odlični tereni in izvrsten sneg. Mammoth Mountain je odlično smučišče, Heavenly Valley je imel včasih celo tekmo svetovnega pokala, na kateri sem v živo gledal Stenmarka in brate Mahre. Bil sem še precej majhen, ko sem videl celo Jeana Clauda Killyja.

Kako vas je sploh zaneslo v smučarijo? Ste imeli že kot otrok idejo, da boste živeli od smučanja?

V smučanje sem bil že kot otrok zaljubljen. Takrat še nisem vedel, kaj to pomeni, a do smučanja sem vedno čutil nekaj posebnega. Mama me je zjutraj odložila pod smučiščem in potem sem s prijatelji smučal do večera. Ko sem bil star pet let, sem si med smučanjem prvič zlomil nogo. Tistih nekaj tednov, ko nisem mogel smučati, je bilo zame čisto groznih. Podobno je bilo, kadar smo šli na obisk k starim staršem, ki sem jih imel zelo rad, a sem že po nekaj dneh postal čisto nemiren, ker nisem mogel smučati. Kot otrok sem razliko med poletjem in zimo opisal s stavkom, da se poleti ne da smučati. Pred vsakim začetkom zime, ko smo dobili sezonske smučarske vozovnice, sem se počutil bolje kot za božič. To je bil zame najpomembnejši dan v letu, celo pomembnejši od rojstnega dneva ali šolske zabave. Zelo dobro sem poznal vse najboljše poklicne smučarje, vedel sem, kje stanujejo, v katerih lokalih se zbirajo. Ko sem bil malo starejši, sem jih dobesedno zalezoval, predvsem pa sem si rekel, da si želim nekega dne smučati kot oni.

Kaj pa šola?

Šola je seveda zelo trpela – kot da sploh ni obstajala. Pravzaprav sem imel težave od samega začetka. A ne zato, ker bi se težko učil, temveč zato, ker je bilo smučanje edina stvar, ki me je v resnici zanimala. Nekateri ljudje se izobražujejo, drugi pa že od mladih leti sledijo svojim sanjam. Težko je reči, kaj je boljše oziroma kaj je prav in kaj je narobe.

Ste imeli kakšne vzornike?

Niti ne, a zelo močan vpliv name je imel moj dedek Bob. Rojen je bil v času velike depresije, zato je znal trdo delati in biti potrpežljiv, predvsem pa je vedel, da je treba imeti svojo pot. Športno me je lahko navdušil neznani športnik s posterja, ki me je očaral s svojo pozo ali izrazom na obrazu. Pravzaprav sploh ni bilo pomembno, s katerim športom se je ukvarjal. Sem ter tja me je prepričal celo kakšen igralec bejzbola, čeprav me bejzbol v resnici sploh ne zanima.

Bili ste eden najboljših smučarjev po grbinah, potem pa ste se popolnoma vrgli v zvrst, ki jo danes imenujemo freeride. Kako to, da ste zamenjali disciplino?

To je bila moja osebna smučarska evolucija, ki se je začela v smučarski šoli, nadaljevala v alpskih disciplinah in na grbinah. Potem se je vse združilo v prostem smučanju. Kot da bi se vse sestavilo v nekakšen mozaik. Užival sem v svobodi, ki jo nudi smučanje, užival sem v adrenalinu ob skokih čez skale. Za razliko od Evrope v Ameriki nimamo bogate zgodovine in tradicije alpinizma, a s časom sem spoznal tudi to in se seveda takoj navdušil. Vedeli smo, da v gorovju Sierra nekateri smučarji smučajo samo na neurejenih smučiščih. Ko sem začel odkrivati tudi bivanje v naravi, se je zame odprl čisto nov svet.

Zanimivo plat vašega življenja predstavljajo tudi vašI hobiji. Ste ljubitelj smučanja na vodi, hitrih čolnov, nenavadnih avtomobilov. Bi lahko rekli, da vam je tudi vse to omogočilo uspešno ukvarjanje s smučanjem?

To drži le delno. Glavni razlog, da imam nenavadne stvari, se skriva tudi v dejstvu, da pogosto nisem imel denarja, da bi si kupil nove. K sreči imam dobre ročne sposobnosti, ki sem jih podedoval po dedku, in dovolj mehaničnega znanja, da znam stvari popraviti ali znova sestaviti. Smučanje na vodi me je ohranjalo zdravega. Prepričan sem, da brez smučanja na vodi ne bi bil tako uspešen športnik. Ljubezen do mehanike in nenavadnih vozil pa mi pomaga pri mentalni kondiciji, saj zahteva precej potrpežljivosti, natančnosti in koncentracije. Sestaviti vozilo je zelo kompleksna stvar. Nekoč sem sam sestavil motor z več kot 1000 konjskimi močmi. To pa ni kar tako; če narediš eno samo malenkost narobe, lahko vse eksplodira. Vse te aktivnosti so zame kot nekakšna meditacija, s katero si zapolnim čas, ko ne smučam.

Zadnja leta večino svojega časa preživljate v chamonixu. Če se ne motim, je bila vaša selitev v savojske alpe prava avantura?

Prvič sem prišel v Chamonix na tritedensko snemanje filma Blizzard of Aahhh's. In ko so vsi pakirali in se odpravljali domov, sem jaz rekel, da ostajam tukaj. »Kaj je narobe s tem mestecem?« sem jim dejal. Doma nisem imel ne otrok ne službe, poleg tega pa bi moral urediti kar nekaj stvari, ki sem si jih nakopal zaradi nespametnih težav z zakonom. Zato se mi v Ameriko sploh ni mudilo, a to je že druga zgodba. Imel sem dva para smuči, smučarsko vozovnico in 25 dolarjev, a sem vseeno ostal. Tukaj mi je všeč, na voljo je veliko aktivnosti v naravi, uživam v družbi zanimivih ljudi. 

Že od leta 2006 smučate na smučeh elan. Kako pomembno se vam zdi, da imate možnost sodelovati z elanovimi razvojniki, ki so največji mojstri svojega poklica na svetu in ki vam hkrati omogočajo, da sami soustvarjate svoje najljubše smučI? 

To so sanje vsakega smučarja. Eden izmed glavnih razlogov, da sem se pred več kot poldrugim desetletjem odločil za Elan, se zagotovo skriva v dejstvu, da so v Begunjah doma najboljši smučarski razvojniki na svetu. Z njimi sem dobil dostop in vpogled v izdelavo najbolj inovativnih smuči. Z lastnimi očmi sem si lahko ogledoval nastajanje smuči in z lastnimi rokami sem se lahko dotikal vseh surovin, materialov in sestavnih delov, ki se na koncu združijo v smučko. To se mi zdi fantastično. S časom so moje ideje tudi oni upoštevali. Zavedal sem se Elanove bogate zgodovine v svetu tekmovalnega smučanja, zato so se fantom nekatere moje zamisli zdele čudne. Vseskozi sem jim govoril, zakaj ne bi začeli izdelovati nekoliko mehkejših smuči. Dobesedno težil sem jim, da potrebujemo smuči, ki se zvijajo in upogibajo ter vsebujejo manj kovinskih sestavnih delov. In na koncu smo se nekako uskladili. Priznam, da sem zelo užival pri sodelovanju v preobrazbi Elana iz tradicionalnega proizvajalca tekmovalnih smuči v izdelovalca smuči, nad katerimi so vsi tako navdušeni. Samo poglejte smuči serije Ripstick. To so smuči, ki so spremenile dojemanje Elana kot znamke. Zdaj imamo neke vrste novi Elan, ki je unikatna mešanica starega in novega. Nikoli nismo zadovoljni in vseskozi iščemo kaj novega. Namesto da stremimo k večjemu in boljšemu, si zastavimo vprašanje: zakaj? To je za nadaljevanje inovativnega procesa temeljnega pomena. Trendom ne sledimo, temveč jih ustvarjamo.

Kaj pa dizajn smučI – so tudi smučI sestavni del vašega unikatnega smučarsko-pankovskega imidža?

Jaz sem bil vedno drugačen in Elan je bil vedno drugačen. Jaz sem bil vedno izviren in Elan je vedno unikaten. Ne nazadnje smo iznašli karving in edini izdelujemo različne leve in desne smuči. Samo mi namesto kovinskih ojačitev uporabljamo cevi iz ogljikovih vlaken. Seveda je zanimiva tudi grafična zasnova. To je kot moda. In grafični oblikovalci so vedno pet let pred časom. Na neki način sem tudi sam tak. Kimberly mi pogosto pravi: »Poglej, to je bila tvoja ideja izpred petih let.« Pri grafični zasnovi ni pomembno, kaj je priljubljeno v določenem trenutku, temveč kaj bo ljudem všeč čez pet let.

Bi se strinjali, da za vas velja rek andreja agassija: »imidž je vse.« na neki način bi si z agassijem lahko bila celo podobna?

Zagotovo sem prvi med tistimi, ki nočejo biti kot vsi drugi, to vsekakor drži. Vedno sem sodeloval izključno z neodvisnimi znamkami in nikoli z velikimi korporacijami ali skupinami. Tudi če sem sodeloval s konglomerati, sem od njih vzel le en del njihove ponudbe, morda samo smučarske čevlje ali vezi, ne pa tudi smuči. Rad imam neodvisne izdelke in znamke. Vse skupaj je zagotovo še najbolje opisala moja Kimberly, ki vedno pravi: »Hej, kaj ste pa pričakovali od tipa, ki ima irokezo in smuča po najbolj strmih terenih?«

Kako Glen Plake razlaga zdaj že legendarni slogan always good times?

Pravijo, da se preveč smejim. Pogledam jih in jim rečem: »Res? A dajte, no?« Vedno se trudim, da sem do ljudi prijazen. Verjetno sem kdaj tudi koga užalil, a to nikoli ni bilo namerno in vedno sem se znal opravičiti. Saj je v redu, če si uglajen, a še bolje je, če znaš ljudem odpreti vrata. To je v resnici zelo lahko. In to, da dneve preživljaš z nasmeškom, veseljem, sproščenostjo in pristnostjo, je zame Always Good Times.