Glen Plake: Spontana turneja

Spontano turnejo je praktično nemogoče opisati z besedami. To je pač spektakel v živo. In če bi vse skupaj hotel prikazati na družabnih omrežjih, bi se moral Instagram imenovati Hourgram. Tisti, ki ste sodelovali, veste, o čem govorim. Moj veliki rdeči kamper ima dodatnih 15.000 kilometrov, a to je prava malenkost v primerjavi z milijoni nasmehov in spominov, ki so nastali na poti. Ne moremo govoriti o kategorijah, ki jih označujejo pridevniki najboljši, največji, najdaljši ... Tudi nismo imeli najboljšega dneva ali najljubše proge. Tega nikoli ne bomo imeli. Vsaka izkušnja je namreč unikatna in se je ne da primerjati z drugimi.

V časih pred družbenimi omrežji so mi oboževalci pošiljali številna elektronska sporočila, razglednice in fotografije in na različne načine izražali spoštovanje moji karieri. To dopisovanje se je občasno končalo z mojim obiskom kakšnega smučarskega kraja, ki ga prej sploh nisem poznal. Vedno me je namreč zelo zanimalo, kje živijo moji navijači in na katerih pobočjih so naredili prve smučarske zavoje. Tako je prišlo do bližnjih srečanj s smučarji v Severni Karolini, Minnesoti in na številnih koncih Amerike. Tako sem dobil idejo, da bi lahko vsake toliko časa smučal s svojimi oboževalci na njihovih lokalnih smučiščih. To bi bila lepa zahvala, ker so mi med kariero vseskozi stali ob strani. In resnično sem si zaželel storiti nekaj takšnega. Pomislil sem, kako kul bi bilo deliti avtograme v koči, potem ko bi ves dan smučal z ljudmi, ki spoštujejo mojo smučarijo.

S Kimberly sva imela na začetku zvezo na daljavo. In tako sva se dobivala na različnih koncih, od New Yorka do Houstona. Najina korespondenca je potekala približno takole:

»Je kakšna možnost, da greš z mano smučat na neko smučišče v Severni Karolini, za katero še nisi slišala?«

»Seveda, ni problema,« je odgovorila kot iz topa.

Potem se je celo izkazalo, da je tam že smučala. Kot najstnica je bila namreč članica smučarskega kluba baptistične cerkve iz Teksasa in smučarski izlet v Severno Karolino ni bil nič nenavadnega. Tako sva se sredi tedna nenapovedano prikazala v vsaj meni neznanem kraju in se odpravila smučat. Kmalu so rekreativni smučarji opazili, da nisem ravno smučarski začetnik. In ko je žičničar potrdil mojo identiteto, se je kar na lepem pojavila dolga vrsta ljudi, ki so želeli moj avtogram. Počutil sem se, kot da bi se moja fotografija pojavila na tiralici z divjega zahoda, ki jo krasi beseda »Wanted«. »To je on,« so govorili vse povprek. Potem smo smučali, se smejali, si pripovedovali zgodbe in se na koncu poslovili kot prijatelji. S Kimberly pa sva vso pot nazaj v Houston govorila samo o tej čudoviti dogodivščini. In oba sva se strinjala, da bi morala to še kdaj ponoviti. Najine zmenkarije na daljavo so se končale s poroko, ki sva jo izkoristila tudi za občasne umike od mojih obveznosti. »Morate mi dati nekaj prostih tednov – to so vendarle moji medeni tedni.« A seme je bilo v resnici zasejano tistega dne na Beech Mountainu v Severni Karolini.

Spontana turneja se je rodila enkrat leta 1991. Imela sva ohlapen načrt, da bi smučala v vsaj enem smučarskem kraju v vsaki zvezni državi. Nenapovedano, brez potovalnega načrta. To naj bi bila klasična potepuška tura, na kateri bi smučala z vsakim navdušencem, ki bi se znašel na najini poti. Vse skupaj je trajalo 68 dni, prevozila sva 20.000 kilometrov po 33 zveznih državah in obiskala 50 smučarskih krajev.

Z leti je imela ta turneja izjemen vpliv tako na naju kot tudi na tisoče drugih ljudi. Večina posterjev, ki sem jih takrat podpisal, še vedno visi po kočah pa tudi po spalnicah in garažah. Tako ni bilo potrebnega prav veliko premišljevanja, da sva si s Kimberly rekla: »Narediva vse skupaj še enkrat!« Jugozahod, pacifiški severozahod, srednji zahod, Kalifornija in nazaj na vzhodno obalo. Smučati sva si zaželela na vseh tistih malih smučiščih, ki imajo le sedežnico ali dve, a tam ljudje smučajo s srcem in veseljem. Tam se učijo smučati, tako da preprosto smučajo in smučajo in smučajo. V lokalni gostilni strežejo svežo hrano, smučarske vozovnice pa visijo na posebnem kavlju, ki mu pravijo »wicket«. In takih krajev je po ZDA na stotine. Dobesedno. To so smučišča, kjer pogosto višinska razlika ni večja od 200 metrov. A že zdavnaj sem ugotovil, da manjše ko je smučišče, večja so srca tamkajšnjih smučarjev.

Skupaj sva bila že na osmih turnejah in vsaka je bila po svoje posebna, fantastična, unikatna. Prejšnjo zimo sva opravila turnejo, na kateri sva v zimskih razmerah prevozila precej kilometrov. Doživela sva snežne viharje in druge resne vremenske nevšečnosti. Začela sva v Detroitu v Michiganu, nadaljevala v zvezni državi New York, potem Nova Anglija in Maine, pa spet New York. Spet sva bila v tistem prijetnem razpoloženju spontane turneje, v katerem sva spoznala že toliko novih prijateljev. Potovala sva brez načrta. Zbujali so naju ratraki, včasih pa tudi trkanje na vrata rdečega kamperja, izpred katerega se je pogosto zaslišalo vprašanje: »Je to res avtodom Glena Plaka?«

»Da, je. In tukaj sem samo zato, da bi smučal z vami!«

Več podrobnosti pa lahko najdete na instagramu.

Uživajte in se vidimo na hribu!

Glen