Dnevi slave

Nad posteljo v moji otroški sobi je visel poster Bojana Križaja. V mojem intimnem svetu je bila to ultimativna športna podoba. Bojan na wengenski strmini z Elanovimi »erce nula petkami«. Tista stopetindvajsetinka sekunde, v kateri je fotografski virtuoz Egon Kaše ujel boj enega izmed najboljših slovenskih smučarjev vseh časov z eno izmed najbolj zloglasnih slalomskih prog, je postala legendarna. 

Leta 1980 sem bil star osem let. Kot vsi mulci sem tudi jaz na tistem kuclju pred našim blokom sanjaril, da sem Bojan. No, on je tekmoval na nekoliko bolj zahtevnih progah. Imel je srečo v nesreči, da je tekmoval v eri nepremagljivega velikana Ingemarja Stenmarka. A kljub Švedovi premoči proti vsem tekmecem je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo tudi pred Bojanovim imenom zasvetila številka 1. Potem je prišla januarska nedelja, ko so se vsi kamenčki sestavili v zmagovalni mozaik. Znanje, talent, pogum in ne nazadnje vse tiste vožnje, ki jih je previjugal med vratci na poledeneli Zelenici nad domačim Tržičem, so na lepem dobili svoj pomen. Bojan je s številko 6 v nekakšnem nadzorovanem rodeu dirjal po wengenski progi. In tistega dne je tudi veliki Ingemar gledal njegov hrbet in na koncu mu ni preostalo drugega, kot da mu športno seže v roke. Za Slovence je bila ta zmaga nekaj posebnega. Nikoli prej namreč še noben slovenski smučar ni zmagal na tekmi svetovnega pokala. Ne le da v tistem času čelade na slalomih niso bile obvezne, temveč na kaj takšnega nihče še pomislil ni. Bojan ni nosil niti kape. Njegov zaščitni znak so bili svetli lasje, ki so vihrali v vetru. Smučal je v unikatni kombinaciji elegance, strasti, občutka, odločnosti in drznosti. Nepoučeni kritiki so trdili, da ga pogosto izda trema, v resnici pa niso imeli pojma. Takrat so na tekme svetovnega pokala hodile nepregledne množice ljudi. Pogled iz startne hišice proti dolini je moral biti strašljiv, predvsem pa je moral imeti smučar jeklene živce in precejšnjo zmožnost koncentracije, da je pod takšnim pritiskom iz sebe znal iztisniti najboljše. V njegovem primeru je bil pritisk še mnogo večji, saj je kot triindvajsetletni mladenič na svojih ramenih nosil pričakovanja, želje in hotenja celotnega naroda, ki mu je smučanje pomenilo pomemben del narodne zavesti in identitete. S tega vidika je bila veličina njegove zmage še bolj neizmerna.

A vsaka zmaga ima tudi številne pozitivne stranske učinke. Med njimi so zagotovo tudi sprostitev, razbremenitev in vera, ki ustvarijo posebno obliko samozavesti. In naslednje leto je sledilo drugo dejanje Križajeve wengenske zgodbe. Morda je drugi del še bolj navdušujoč kot prvi. »Leta 1981 sem tik pred Wengnom nastopil tudi na smuku Kitzbühelu, kjer sem zelo grdo padel. V Švico sem prišel kar precej potolčen, pravzaprav me je bolelo celo telo. Tako sem po prvem teku wengenskega slaloma, kjer sem branil zmago izpred leta dni, zasedel šele 10. mesto,« se spominja Križaj. Vse drugo je zgodovina. Tistega leta je namreč spisal eno izmed najbolj nepozabnih zmag v celotni zgodovini svetovnega pokala. Takrat se je na drugo progo v obrnjenem vrstnem redu naprej podalo pet najbolje uvrščenih iz prvega teka. In po petih tekmovalcih je kazalo na gladko zmago Ingemarja Stenmarka. Potem je za senzacijo poskrbel Luksemburžan Marc Girardelli, ki je z odlično vožnjo prehitel legendarnega Šveda. A njegovo veselje je bil račun brez krčmarja. V startni hišici je s številko 2 na prsih stal Bojan Križaj. Njegov pogled je bil miren, osredotočen in odločen. Zdelo se je, da zna labirint rdečih in modrih vratic na pamet. Tista zloglasna strmina, na kateri običajni smrtniki komajda stojijo, se je zdela kot ravnina. In na koncu se je ob imenu Križaj že drugo leto zapored zasvetila številka 1.

Bojan Križaj je še vedno najuspešnejši slovenski moški smučar. V svoji karieri je poleg Wengna slavil še na drugih klasičnih prizoriščih, kot so Kranjska Gora, Madonna di Campiglio in Kitzbühel. Leta 1982 je na svetovnem prvenstvu v Schladmingu osvojil srebrno medaljo. V zimi 1986/87 je kot najboljši slalomist sveta visoko nad glavo dvignil mali kristalni globus. Skupno je dosegel osem zmag za svetovni pokal, vse so bile slalomske, kar ga uvršča na tretje mesto najuspešnejših slalomistov njegove generacije. 

To so zgodbe, ki sestavljajo Elanovo zgodovino. To so zgodbe, ki so na ogled v Alpskem smučarskem muzeju Elan v Begunjah na Gorenjskem.

Bojan Križaj je obe wengenski zmagi dosegel na smučeh Elan RC05. Legendarne črne in več kot dva meta dolge »erce nula petke« so bile pojem izjemne slalomske smučke. »Zame je bilo zaupanje v opremo bistvenega pomena. To je bilo še posebej pomembno na strmih, ledenih progah, kakršna je wengenska. Hkrati pa sem imel v serviserju Miranu Gašperšiču, ki sta ga odlikovala bogato tehnično znanje in poznavanje ustroja smuči, odličnega svetovalca in zaupnika. Pri izboru smuči mi je vedno znal svetovati in tako rekoč vedno se je izkazalo, da so njegovi nasveti pravilni in tehtni,« se spominja Križaj. Tudi smuči RC05, s kakršnimi je tekmoval in zmagoval slovenski as, so razstavljene v Elanovem muzeju.