Dobre vibracije

Vsakič, ko se Elanovi ambasadorji zberemo skupaj, se zgodi nekaj čarobnega. Tokrat smo se dobili v Avoriazu v Franciji. V dolini je že dišalo po pomladi, visoko v Alpah na francosko-švicarski meji pa je bila še čisto prava zima. In bili so dobri časi v najboljši obliki.

Kateri so tisti trenutki, ki se za vedno vtisnejo v naše celice v obliki najprijetnejših spominov? Kako nam kot ekipi uspe, da tudi naši strastni bralci in sledilci zaznajo dobro vzdušje, ki se ustvari, kadarkoli se na teh dogodkih zberemo? Na neki način 
so impulzivnost, reaktivnost in proaktivnost globoko zasidrani v vsem, kar počnemo in kar želimo doseči. A velika ljubezen, velika pustolovščina in odlična smučarska izkušnja pravzaprav ne potrebujejo vse te predanosti, da bi se imeli tako dobro. V 
resnici se pogosto niti ne zavedamo, kako hitro je minil čas in kako odličen je bil končni rezultat. To je tisto, kar bi lahko opisal kot lahkotno življenjsko izkušnjo. A to še zdaleč ne pomeni, da se ne trudimo, ampak da je to, kar počnemo, izpopolnjujoče, zabavno in radostno. In na koncu nam to daje še več energije.

Znameniti moto vedno dobrih časov (Always Good Times) vedno znova častimo, tako da v vsako malenkost, ki jo počnemo skupaj, vnesemo navdušenje, da smo lahko vključeni v ta nevidni, a zlahka zaznavni mehurček odličnih vibracij.

Vsako leto znova se ob koncu zime Elanovi ambasadorji z različnih koncev našega planeta zberemo za en teden, da bi skupaj smučali in se imeli dobro. In vsakič znova se zgodi nepozaben teden. Letos se je vse skupaj dogajalo v Avoriazu v Franciji. To je neverjetna lokacija, ki ponuja obilo smučarskih užitkov. To je smučarsko središče, ki se lahko pohvali s prekrasnimi urejenimi progami, poleg tega pa nudi tudi precej terenov s svežim celcem in drugimi dobrotami. Vseskozi so nas spremljali veličastni razgledi. Možnost, da se kar s smučmi odpraviš čez mejo v Švico, pa se je prijateljem, ki prihajajo z drugih koncev sveta, zdela skorajda neresnična. Ta čudovita mala vasica, v kateri se proge začnejo dobesedno pred kočo, je bila skupni imenovalec našega tokratnega druženja. 

In ekipa ... Kakšna ekipa ... Vsak smučar prihaja iz drugačnega okolja in ima svoje poglede in strasti. In prav ta različnost je v resnici najboljši del našega druženja. Tam pravzaprav ni slabosti, ampak eno samo otipljivo veselje in vznemirjenje. Vsi smo navdušeni, da lahko delimo odlično izkušnjo in da lahko s svojimi smučmi rišemo abstraktne linije na teh fantastičnih pobočjih. Včasih smo bili tekmovalci, ki so si prizadevali za čim boljši rezultat, a zdaj to nismo več. Lahko bi celo rekel, da smo zdaj umetniki, ki se izražajo v gorah in pri tem neznansko uživajo. In prav ta sproščenost in razbremenjenost nam omogočata, da znamo ustvariti tako tesne vezi. 

A samo smučarji sami zagotovo nismo dovolj za ustvarjanje vsebine in sporočila, ki ga želimo deliti. Zato so nepogrešljiv del ekipe tudi fotografi in ustvarjalci videovsebin ter drugi člani organizacijske ekipe, brez katerih takšno druženje zagotovo ne bi bilo tako uspešno.

Takrat ta vez, ki je v svojem bistvu morda tudi nekoliko neobičajna, postane edinstvena in čarobna. Občutek, da ste del te družine ali celo plemena, je tisti, ki ga osebno privoščim vsakomur. Občutek pripadnosti, koristnosti in hvaležnosti je pravzaprav nekaj najboljšega, kar se človeku lahko zgodi.

V ekipi, v kateri vodja ne vsiljuje svojih pogledov in odločitev, temveč druge člane sprašuje po predlogih in mnenjih, se samo po sebi rodi prijetno vzdušje. Ko se vsi počutijo dobro, so tudi učinkovitejši. V takšni klimi pa praviloma vedno nastajajo odlične ideje in končni rezultati.

Čeprav smo bili ves teden na isti lokaciji, se so vremenske razmere v Avoriazu nekajkrat tako drastično spremenile, da smo imeli priložnost smučati v resnično zelo raznovrstnih snežnih razmerah. Kot smučar sem bil presrečen, da smo lahko smučali tako s smučmi Ripstick kot Playmaker, saj menim, da se lahko z obema konceptoma smuči neizmerno zabavam, predvsem pa mi te smuči omogočajo tisto otroško igrivost na vseh terenih in v vseh vremenskih razmerah. Vijugali smo po širokih, sveže zglajenih »avtocestah«, se potapljali v svežem pršiču, se zabavali na kucljastih pobočjih in se igrali v snežnem parku, ki mu domačini pravijo The Stash. V Avoriaz sem prišel z vznemirjenjem in pričakovanjem, saj sem končno dobil priložnost nekaj zaporednih dni smučati na novih smučeh Ripstick. O teh smučeh sem vso zimo poslušal same hvalnice, hkrati pa so mi konstruktorji razlagali, kako težka naloga je bila izboljšati izdelek, ki je že skoraj popoln. In moja intuicija je imela tudi tokrat prav. Nove smuči so lažje, okretnejše, stabilnejše in še vedno lebdeče ter igrive. Nove smuči Ripstick bi vzel na vsako smučarsko avanturo. 

Spoznali smo tudi novo grafično zasnovo smuči serij Risptick in Playmaker, ki so videti prekrasne.

Trenutki, ki jih preživljam z Elanovo družino, me spominjajo na tiste sekunde, ko stojiš ob slapu ali reki in sploh ne občutiš kapljic, ki padajo nate. Ena sama kapljica vode zlahka pade na nas in se tega sploh ne zavedamo. Ampak ko velika količina teh kapljic potuje v isto smer, nastane neverjetna energija, ki je nič ne more ustaviti. In vsi mi smo te kapljice. Le poglejte, kako močni so torej lahko ideje in gibanja, če se vsi premikamo v isto smer.