Nenadomestljiv

Slovenija je majhna dežela. Z letalom jo je možno preleteti v dobre pol ure, od severa do juga ali od vzhoda do zahoda. Ko gledaš skozi tisto majhno okno letala in opazuješ pokrajino, najprej opaziš raznolikost pokrajine. Skorajda neverjetno je, kako se lahko tako majhno ozemlje pohvali skorajda z vsem, kar ponuja geografija - morje, ravnica, hribi ... A kljub vsemu med kalejdoskopom vtisov izstopajo gore in gozdovi. Gore so neke vrste sinonim za smučanje, gozdove pa za les. Zato sploh ni čudno, da smo Slovenci nori na smučarijo. In to v vseh pomenih te besede. Smučamo radi. Zelo. Veliko. In predvsem zelo dobro. In znamo delati smuči. Že od nekdaj. V Begunjah že več kot sedemdeset let domuje Elan, ki je naš narodni ponos in ki s svojimi inovacijami takorekoč vse čas svojega obstoja spreminja in izboljšuje smučanje.

Za izdelovanje vrhunskih smuči imamo vse potrebne pogoje. Prvi je seveda navdušenje nad zimo in snegom. Že znameniti pisatelj Janez Vajkard Valvasor je leta 1689 pisal o bloškem smučarju. Lahko bi rekli, da Slovenci smučamo že od nekdaj. To imamo v narodnem DNK-ju. In vsak smučar sanja o tem, da bi si sam izdelal svoje smuči. To strast je do popolnosti izpilil Rudi Finžgar, legendarni smučar, smučarski skakalec in inovator. Najprej je smuči delal zase in za svoje prijatelje, potem jih je izdeloval za partizane. Na koncu pa za vse nas. Rudi Finžgar je namreč oče Elana, ki ga je ustanovil takoj po drugi svetovni vojni. Z Elanom se je slovenska smučarska zgodba sestavila v popolno celoto. Krog se je sklenil. Elan namreč poleg navdušenja in ljubezni vključuje tudi znanje in tradicijo ter zavedanje in spoštovanje slovenske narave, ki je bogata lesom, najpomembnejšo sestavino, brez katere si ni mogoče predstavljati smuči.

Slovenija je dežela gozdov. Ti pokrivajo skoraj šestdeset odstotkov njene površine. To pomeni, da je praktično vsak slovenski kraj v bližini gozda, ki je izjemno kompleksna združba rastlin, živali in mikroorganizmov. V slovenskih gozdovih raste 950 rastlinskih vrst. Od tega je 71 drevesnih vrst - 10 iglavcev in 61 listavcev. Mogoče je najti tudi nekaj tujih drevesnih vrst, ki so jih k nam prinesli od drugod. Najbolj razširjeni drevesni vrsti sta bukev in smreka. Gozd je dom 95 vrstam ptic, 70 vrstam sesalcev, 17 vrstam dvoživk in 10 vrstam plazilcev.  Naši gozdovi letno porabijo okoli 7,5 milijona ton ogljikovega dioksida, katerega del se veže v les, in proizvedejo okoli 5,5 milijona ton kisika.

Gozdovi ščitijo tla pred erozijo in preprečujejo nastanek plazov. Zadržujejo padavinsko vodo in preprečuje njeno prehitro izhlapevanje. Gozd vpliva na temperaturo in zračno vlago. Kraji v bližini imajo običajno v vročih poletnih mesecih nekoliko nižjo temperaturo.

Glavni produkt gozda je les, ki je že od davnih časov naš pomemben življenjski spremljevalec. Njegova kompleksna preprostost je vir človekove kulture in umetnosti. V njem se skrivajo čudoviti zven violine, učenost knjige in še marsikaj drugega. Les zaznamuje pot vsakega od nas od zibelke do groba. Predvsem pa je vsako drevo unikat.

Les uporabljamo za izdelavo pohištva, gradnjo hiš, izdelavo različnih orodij in pripomočkov, za okrasne elemente in za ogrevanje. In seveda za smuči. Ta žlahtni del narave je njihovo srce. A smučka je trpežna žival. V službo hodi, ko je še trda tema. Znoji se tudi v največjem mrazu. Njena kondicija je brezmejna. Lahko jo zvijamo, upogibamo in mučimo na najrazličnejše načine, pa se nič ne pritožuje, ampak neumorno vijuga, vozi smuk, reže loke, plava v pršiču ... In to počne vso zimo, od novembra do maja. Les pa je tisti, ki ji vse to omogoča.

“Les je zaradi svojih izjemnih razteznih in absorbcijskih lastnosti takorekoč nenadomestljiv.”

Ko Elanov razvojni konstrukter Marko Kozjek začne govoriti o lesu, se mu zasvetijo oči: "Les je najpomembnejši konstrukcijski element smuči. V svojem bistvu je pravzaprav distančnik, ki drži distanco med zgornjimi in spodnjimi nosilnimi plastmi. A zaradi svojih izjemnih absorbcijskih lastnosti je takorekoč nenadomestljiv. Ne da se ga nadomestiti ne z ogljikovimi vlakni ne s sintetičnimi polnili. Ne poznam niti ene vrhunske smuči, ki bi bila izdelana z umetno sredico. Teoretično bi sicer lahko tudi iz drugih materialov izdelali smučko z identičnimi statičnimi lastnostmi. A ko bi jo postavili na sneg, takšna smučka ne bi dušila vibracij in ne bi bila sposobna slediti pravi liniji." O prednostih lesa bi lahko na dolgo in široko razpredali tudi graditelji ultralahkih letal in violin. Menda so legendarne stradivarke izdelane iz zelo podobnega lesa pokljuški smreki. Potem Kozjek pove zanimivo primerjavo: "Če bi smreka rasla v neskončnost, bi se pri dolžini 75 kilometrov pretrgala zaradi obremenitve lastne teže, kar kaže na izjemne mehanske lastnosti pri dani teži. Katerikoli material, vključno z jeklom, bi popustil mnogo prej." Na žalost si smučarija s smreko ne pomaga kaj dosti, saj je smrekov les, ki je na razpolago, premalo homogen in ima preveč grč za izdelavo smuči. A to je vseeno. Na misel mi pride primerjava z najslavnejšo rock skupino na svetu The Rolling Stones. Ko so prvič gostovali na Kitajskem, jim je kitajsko ministrstvo za kulturo poslalo seznam pesmi, ki so se jim zdele moralno sporne in zaradi tega neprimerne za izvajanje. "Na srečo imamo več kot 500 drugih pesmi, med katerimi lahko izbiramo," je logično odgovoril Mick Jagger. S smučmi in slovenskim lesom je podobno. Poleg smreke imamo dovolj drugih vrst, ki omogočajo izdelavo vrhunskih smuči. V štiridesetih letih je Rudi Finžgar smuči izdeloval iz jesenovega lesa, ki ga odlikuje prožnost, poleg tega pa ga je možno odlično kriviti. "Jesen je možno prekuhati in kriviti. Ima dolga in gosta vlakna ter zelo malo grč," razloži Kozjek. Ko so v šestdesetih letih začeli konstrukcije smuči  izdelovati v kombinaciji s steklenimi vlakni, je v večini primerov jesen nadomestila bolj dostopna bukev. V nadaljevanju sledi nagel razvoj osnovnih nosilnih elementov, predvsem kompozitnih materialov. Sprva so prenašali le vzdolžne sile, kar je prinašalo določene torzijske pomankljivosti. Te so nadomestili z večslojnimi kompoziti z vzdolžnimi, prečnimi in tudi diagonalnimi vlakni. Z njimi so dobili želene lastnosti smuči. A takoj je nastopila nova težava. Kompozitni materiali so relativno težki. Zato so se začeli pojavljati sintetični materiali, kot nadomestek lesenih sredic z namenom  narediti smuči čim lažje. A kmalu smo spet prišli nazaj k lesu. Predvsem turne smuči so morale biti čim lažje in  so to dosegli z uporabo določenih eksotičnih vrst lesa. Tudi pri širših freeride smučeh, kjer je poleg same teže smuči potrebno zagotoviti ustrezno torzijsko stabilnost in odzivnost na snežno podlago,  uporaba  sintetičnih sredic ni bila prava  rešitev. V teh konstrukcijah  se je najbolj uveljavil  topolov les.  

Pri določeni smučeh uporabljajo tudi kombinacije različnih vrst lesa. Ta pristop jim omogoča, da izkoriščajo najboljše lastnosti posameznih vrst. Ena izmed redkih slabših strani lesa je njegova nehomogonost. Če na primer vzamemo dve vrsti topola, ki izvirata iz različnih koncev Slovenije, se njuna gostota lahko precej razlikuje. "Ta problem je razmeroma enostavno rešljiv. Zato izdelujemo lamele, ki so med sabo zlepljene. Na ta način dobimo homogen material. Pri topolu že naš dobavitelj les sortira po teži - lahek in težek topol," razloži Kozjek.

A sodobni trendi in izdelava so ustvarili tudi svojevrsten paradoks. Smučke na prvi pogled delujejo, kot da ne bi bile izdelane iz lesa. Pa so. In še več. Lesena stranica na smučki pomeni vse. Poleg tega pa je les najtesneje povezan z ročnim delom, saj se številnih operacij enostavno ne da izvesti strojno. Zato so Elanovi mojstri vrhunski rokodelci in prava zakladnica znanja. Predvsem pa jim je zelo dobro jasno, zakaj v Begunjah letno porabijo več kot 600 kubičnih metrov lesa, ki z njihovo pomočjo spremeni svojo obliko in odvijuga proti dolini.

“Lesena sredica v smučki pomeni vse. Je prepoznavni znak kakovosti in zaupanja v izdelek.”