EN PAR

Od konca moje kariere je minilo že toliko let, da se mi včasih zazdi, kot da se je vse skupaj dogajalo v nekem drugem življenju. Kljub temu se mi vsake toliko časa v misli pripelje kakšen nenavaden detajl od takrat, ko sem bil še aktiven smučar. Tekmovalne smuči sem odložil v kot leta 1989 in v dobrih treh desetletjih se je v smučanju res ogromno spremenilo. Že pogled na smuči pove vse. V primerjavi z današnjimi smučmi so naše dvometrske dilce videti kot nekakšne sulice. Smučanje je seveda neke vrste znanstveno-tehnični šport, v katerem je marsikaj odvisno od opreme. Sodobni tekmovalci precej svojega časa posvečajo testiranju in izbiri opreme. Na vsako tekmo pridejo z velikim številom smuči, izmed katerih lahko izberejo tiste, ki so najbolj primerne za vremensko snežne razmere, ki pač vladajo na določen dan. 

Ob pogledu na vso to »mašinerijo« sem pomislil na leta, ko sem začel tekmovati na tekmah za svetovni pokal. Spomnil sem se anekdote, ki se dandanašnji zdi popolnoma nemogoča. A je resnična. V sezoni 1974/75 sem namreč na vseh tekmah – na vseh slalomih in veleslalomih – smučal na enem samem paru smuči. To so bile bele smuči z zelenim napisom Impulse. Pravzaprav sem imel dva para, a sem na približno 15 dirkah vedno vozil z enim in istim parom. Takrat se slalomske in veleslalomske smuči niso razlikovale tako zelo kot danes. A vendarle, slalomske so bile dolge 205 centimetrov, veleslalomske so bile še pet centimetrov daljše. Slalomske so bile izdelane le iz lesa in steklenih vlaken, veleslalomske pa so imele še dodaten sloj materiala. V glavnem so vsi moji tekmeci v vsaki disciplini smučali z ustreznimi smučmi. S tega vidika sem bil nekakšen upornik in črna ovca. Še sam ne vem, zakaj mi je takrat to ustrezalo. Niti ne bi mogel trditi, da sem se na določen par bolj navezal, saj je bil tudi tisti drugi odličen, predvsem pa do potankosti enak. Niti zase ne bil rekel, da sem bil posebej vraževeren. Pač navadil sem se na tisti par in ni se mi zdelo smiselno, da bi smuči menjal. In glede na to, da sem imel le dva para, sem imel tisti drugi par, ki je bil praktično nedotaknjen, za rezervo. Seveda smo smuči pred vsako tekmo na novo pripravili in nabrusili robnike. Ti so bili na koncu sezone tanki kot las. V tistem času robniki niso bili izdelani iz enega kosa, temveč so bili sestavljeni iz približno tri centimetre dolgih členov. Na spomladanskih tekmah so bili že tako zdelani in obrabljeni, da so začeli izpadati. Ni mi preostalo drugega, kot da sem jih pred dirko s kladivom zabil nazaj na svoje mesto. Res pa je, da takrat še nisem imel serviserja Jureta Vogelnika, zato sem si kar sam izmislil kakšen uporaben, priročen trik. Ker je bila strategija enega para smuči na vseh slalomskih in veleslalomskih tekmah uspešna, sem jo uporabil tudi v naslednji sezoni.

No, v nadaljevanju kariere sem tudi sam prešel na uporabo različnih smuči za slalom in veleslalom, a tudi takrat sem imel v vsaki sezoni na voljo le dva para smuči za vsako disciplino in še po en par za rezervo. V resnici nikoli v svoji 15 letni karieri v eni sezoni nisem imel več kot šest parov smuči. Vedno znova so me navdušile s svojo odlično kakovostjo in predvsem s tem, da so si bile med seboj tako rekoč vedno popolnoma enake. Zaradi njihovih vrhunskih voznih lastnosti sem jim lahko v vsakem trenutku zaupal, kar je zagotovo povečevalo mojo vsesplošno samozavest.