Matthias Mayr: Severna obzorja

Kako daleč je sever? To vprašanje ima več odgovorov. Eden izmed njih se glasi: Otok Ellesmere v Kanadi. Lahko pa nanj odgovorimo tudi s koordinatami: 83 stopinj severno.

To sta glavni vprašanji, ki si ju v zvezi z eksistenčnimi zadevami postavlja večina ljudi. Predvsem odgovor na drugo vprašanje je ena izmed najtežjih nalog. Rekel bi, da se na koncu vse vrti okoli sreče. Ali sem srečen, ko sam stojim na vrhu hriba na Antarktiki in sem pripravljen na smučarski spust? Seveda, saj se bom čez trideset sekund spustil po pobočju, po katerem pred mano ni smučal še nihče. A sreča ni konstanta. To je občutek, ki ga lahko doživiš vedno znova, ni pa prisoten ves čas. Resnici na ljubo vse skupaj ne bi bilo zanimivo, če bi bil občutek sreče samoumeven. Seveda so tudi trenutki, ko nisem najbolj srečen. Ko po ledeni puščavi vlečem snežne sani s stotimi kilogrami opreme, me to ne navdaja s posebno srečo. Po drugi strani pa sem srečen, kadar vse skupaj načrtujem. Da sploh ne govorim o občutku, ko se vse skupaj konča. Vse to me navdaja z energijo, da se še vedno podajam na nenavadna potovanja na najbolj oddaljene kotičke našega planeta.

Kaj sledi? To vprašanje se vedno znova pojavi popolnoma naključno. Bilo je konec leta 2017, ko sem hodil po našem baznem taboru na Antarktiki. Na lepem sem ugotovil, da to v resnici ni tista ultimativna pustolovščina in izkušnja, ki sem si jo vedno želel. Bazni tabor je bil sicer več kot 3000 kilometrov od najbližje civilizacije. A kaj, ko sem si ga moral deliti s še šestdesetimi drugimi pustolovci. K sreči mi je eden izmed njih povedal za neverjetno dogodivščino, ki jo je doživel na otoku Ellesmere. Govoril je o polarnih medvedih, volkovi in predvsem o popolni samoti.

Večini ljudi, vključno z mano, se namreč niti sanja ne, kje je. In sem povprašal prijatelja Googla. To je v Kanadi, še več, popolnoma na severu Kanade. Bingo! To bo smučanje v neposredni bližini severnega tečaja. Naslednji cilj je torej določen!

Čez dve leti, sredi aprila. Matthias Haunholder – smučar in producent, Johannes Aitzetmüller – snemalec, Jonas Blum – fotograf, in jaz sestavljamo ekipo, ki se je vkrcala na letalo iz Ottawe v Iqaluit.

Glavno mesto Nunavuta, 63 stopinj severno na otoku Baffin, nas pozdravi z minus 12 stopinjami Celzija. Tam se srečamo s slavno pustolovko Sarah McNair-Landry, ki je bila najmlajša oseba, ki je dosegla tako južni kot severni pol, in Erikom Boomerjem, poklicnim kajakašem, ki si je med drugim prislužil tudi nagrado najboljši pustolovec leta.

Oba polovico leta preživita tukaj in z veseljem nam bosta pomagala pri realizaciji naše misije. Erik je eden izmed redkih ljudi, ki so z lastnimi očmi videli severno obalo otoka Ellesmere. In mi želimo osvojiti hribe na severni strani otoka. Za začetek nam je spodbudno povedal, da je smučanje tam mogoče, hkrati pa je dejal, da na to ne bi stavil 100.000 dolarjev. Vse to nas je še dodatno motiviralo. Odprave z zelo majhno možnostjo za uspeh so namreč naša specialiteta.

Sarah nam je priskrbela nekaj posebne opreme, kakršne so sani in rakete. Potrebujemo pa še nekaj drugega – psa. Zakaj? To je območje severnih medvedov in tja si nikakor ne želiš zaiti brez psa, ki te vseskozi opozarja na nevarnost. Brez psa so možnosti za preživetje precej majhne.

Čez teden dni smo spet na letalu, ki nas pelje še bolj severno. Mi štirje in pes – močan alfa samec, ki nam ga je zaupala Meeka, prijazna domorodka iz Iqaluita. To je bilo sploh prvič, da je psa »posodila« popolnim tujcem. K sreči smo očitno videti zaupanja vredni in izžarevamo dovolj strasti za to, kar počnemo. Ena izmed najboljših stvari teh nenavadnih odprav je prav spoznavanje novih ljudi, s katerimi se spletejo prijateljstva, ki trajajo vse življenje.

Iz letala izstopimo v Resolute Bayu, ki je na 74 stopinjah severno. Poguglajte ta kraj. Pozdravi nas minus 28 stopinj Celzija in naše prtljage ni nikjer. Nimamo niti pasje hrane. Tako moramo biti spet fleksibilni. K sreči spoznamo prijaznega mladeniča Devona. Čeprav ima šele 18 let, je odprtega duha, kot da bi že vsaj štiri desetletja potoval po svetu. Devon je lovec in ima čredo psov za pasjo vprego. Pove nam, da je pred kratkim ustrelil severnega medveda. Ljudje tam daleč na severu tega ne počnejo za zabavo. Meso namreč potrebujejo za hrano, kožo pa za obleko. Deset ali enajst mesecev na leto temperature v Resolutu ne splezajo nad ledišče. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da tam ne raste nobena rastlina.

Devon nas je odpeljal k svojim psom, nam pokazal severnega medveda in nam dal nekaj tjulnjega mesa za našega psa, ki sliši na ime Qujju. Imeti ob sebi psa, ki zelo spominja na volka, so verjetno sanje vsakega fanta. Qujju je divji, neodvisen in neutruden. Tak je videti vsaj na prvi pogled.

Čez dva dni se vkrcamo v majhno letalo, v katero naložimo še 400 kilogramov opreme. Leteli bomo približno pet ur in poskušali pristati na območju Eureke, kjer je najbolj severna civilna vremenska postaja na svetu in tam trenutno živi devet ljudi.

Od tam bomo še dve uri leteli proti severu. Za zdaj ne vemo natančno, kje bomo pristali. S pilotom, ki ima 30-letne izkušnje in več kot 20.000 ur letenja, smo se dogovorili, da se bomo v zraku odločili, kje bomo pristali. On še nikoli ni bil na Ellesmerju, tako da bomo morali kar sproti preveriti svoje možnosti.

Med spuščanjem opazimo gigantski fjord, širok 10 kilometrov in dolg več kot 80 kilometrov, vse okoli pa se razprostirajo ledene gore. Pilot bo poskušal pristati med ledenimi gorami na ledeni površini, ki je prekrita s snegom. Med pristankom čutim srečni utrip v vratni žili. Če gre kar koli narobe, smo pečeni, saj več tisoč kilometrov okoli ni nobene možnosti za pomoč. Tri ure pozneje se kuža Qujju ne zdi več tako divji in neutruden. Je sicer aktiven in učinkovit, rad dolge ure vleče sani, a ko se ustavi, se ustavi. Nos zarije v svoj kožuh in pusti, da ga veter počasi prekrije s snegom. Zelo, zelo počasi se po 70 centimetrov globokem snegu pomikamo proti severu. Čez nekaj časa se odločim, da bom za prevoz uporabil kajt. Vse skupaj deluje približno dva kilometra, potem pa vetra na lepem zmanjka in kajt pade na belo površino. Odločili smo se, da se bomo utaborili. Minus 25 stopinj Celzija je popolnoma v redu, če ne piha. Medtem ko sam pospravljam kajt, drugi začnejo postavljati šotor. A v naslednji sekundi se dvigne pravi vihar in šotor je na lepem v zraku. Poskušam steči za njim, vendar se v trenutku zavem, da nimam nobenih možnosti. Drugi ga poskušajo ujeti s smučmi, a tudi brez uspeha. Na srečo se šotor po približno 800 metrih ustavi. Ne predstavljam si, kako bi preživeli brez njega, saj bi morali spati pri minus 25 stopinjah Celzija in vetru, ki piha s hitrostjo 60 kilometrov na uro.

Narava je res prijazna in čudovita!

Zaradi precej krutih vremenskih razmer imamo že po nekaj urah zmrznjene prste in nosove. Še nikoli prej nismo imeli takšnih težav. Izkazalo se je, da je imela Sarah prav – tukaj na severu je vse skupaj še precej huje kot na Antarktiki. Samo upamo lahko, da nam bo uspelo smučati le 740 kilometrov od severnega tečaja, pri skoraj minus 83 stopinjah Celzija.

Fotografije: Jonas Blum