Pustolovsko turno smučanje na zahodnem delu Balkana

Nedavno potovanje po Balkanu je bilo zame zelo vznemirljivo doživetje. Že od začetka potovanja se je pojavil čuden občutek, saj so začele širiti novice o korona virusu, toda takrat je bil na srečo od mene še daleč stran. Naša pot se je začela z zelo slabim vremenom, prvi cilj pa je bil v Bosni in Hercegovini. Z džipi smo se kmalu zataknili v blatu in celotno potovanje se je razvilo v čisto pustolovščino. Hitro smo zavrnili idejo, da se na smučeh približamo strmim pobočjem pa čeprav je potencial gora res ogromen. Celotno regijo še vedno zaznamuje vojna, ki daje terenu lep, a hkrati surov občutek. Na žalost ni bilo dovolj snega. Kljub temu pa rad raziskujem nove gorske svetove in doživljam prvinske občutke bivanja zunaj.

Naše potovanje smo nadaljevali do Črne gore. Na vsakem mejnem prehodu sem se tresel; prečkanje meje je lahko težko v dani situaciji za Italijana, a Klement nas je vedno uspel spraviti preko meje s pametnimi pogovori. Iz Črne gore smo prečkali mejo na smučeh nazaj v Bosno in prenočili v koči, kjer smo si z izmenjavo neštetih zgodb o smučanju in življenju delili svojo strast do gora.

Smučanje je šport na prostem in ne moremo vedno računati na idealne pogoje. Toda na dan, ko smo se odpravili na vrh gore Haijla, smo bili nagrajeni s čudovitim vremenom in svežim snegom. Še vedno je bilo snega premalo za res dobro smučanje, a občutek skupnosti in zabave je to potovanje naredil nepozabno za vse. Izvedeli smo veliko o državi, ljudeh, ki tam živijo tako da smo lahko bolje razumeli njihove skrbi in težave. Počutili smo se kot ambasadorji za lepšo in boljšo prihodnost.

Z mnogimi novimi idejami, vtisi v glavah in načrtom, da se v prihodnosti še kdaj vrnemo, smo začeli pot domov. Nihče od nas pa takrat ni imel pojma, kaj nas bo pričakalo, ko se vrnemo domov. Pravkar smo doživeli državo, ki je bila v nasprotju z našim sodobnim in civiliziranim svetom v Srednji Evropi.

In sedaj? Sedaj moram biti tri tedne doma. V moji odsotnosti se je virus tako hitro razširil, da so sledile policijske ure in stroge prepovedi, kot v vojnem času. Sam sem v redu, toda strah in dvomi, zlasti v zvezi s časom po koronavirusu, so vidno zapisani na obrazih vseh ljudi. V zadnjih letih sem kot športnik bil vedno tako osredotočen na doseganje svojih ciljev, da moram priznati, da takšnega scenarija res nikoli nisem pričakoval. In zdaj, ko je turno smučanje strogo prepovedano in grem lahko le 200 metrov stran od lastne hiše, marsikaj vidim iz povsem nove perspektive. Mogoče bo to spremenilo svet? Mogoče se bomo vsi naučili ceniti, kako privilegirani smo bili? Mogoče se bomo v prihodnosti lahko postavili v čevlje ljudi, ki se nimajo tako dobro kot mi, ki imajo druge skrbi, kot le to da se odločajo, na kateri gori bi radi smučali. Ena stvar, ki jo zagotovo vem je, da ko se bom lahko vrnil v svoje ljubljene gore, nikoli več ne bo isto. V prihodnosti bom užival v vsakem koraku na smučeh, v vsakem zavoju in v vsakem občutku, ne glede na to, kako majhen je. Spoznal sem eno stvar: ničesar ne smeš sprejeti za samoumevno.

Toda sedaj moram biti odgovoren. Odgovoren za moje soljudi, sodržavljane. Zdaj so gore nepomembne za čas ki prihaja in vsi skupaj moramo biti močni, da premagamo ta virus. Prosim, ostanite za zdaj doma, gore nam ne bodo pobegnile.

Simon Hitti