Glen Plake: Zakaj Chamonix?

Chamonix-Mont-Blanc je kraj, ki ga ni treba prav posebej predstavljati. Že stoletja je svetovno priznana smučarska destinacija. Vedno se mi nariše nasmešek na obrazu, ko zagledam plakat s sliko Chamonixa, obešen na zelo vidnem mestu v restavraciji, hotelu ali celo drugem smučarskem letovišču (nikjer v Chamonixu pa ne vidim fotografij teh letovišč). Naj si bo zaradi zgodovine alpinistične kulture, čudovite pokrajine ali same poti tja, vsakogar nekaj vleče v Chamonix. Moja pot v Chamonix je bila nekoliko neobičajna. V poznih najstniških letih sem tekmoval v smučanju na grbinah s ciljem priti v smučarsko ekipo ZDA. Začel sem se tudi posvečati smučanju na neurejenih pobočjih, navadno čim bolj strmih, in se razvijati kot alpinistični smučar. Hkrati pa sem želel tudi nastopiti v smučarskem filmu kot veliki smučarji prostega sloga pred menoj. V otroštvu sem vedno z navdušenjem gledal smučarje v filmih v smučarskih trgovinah in picerijah v svojem domačem kraju. Vedno sem si želel nastopiti v smučarskem filmu in vedel sem, da mi je to usojeno. Užival sem v tekmovanju, a hkrati sem se želel rešiti okov vseh tistih pravil, ki sem jih moral upoštevati. Privlačila me je misel na združitev smučanja in umetnosti filma. Smučarski film bi mi omogočil izražanje, ustvarjanje in deljenje izkušenj z drugimi. Priložnost za to sem dobil prek prijateljev in nekdanjih sotekmovalcev. Moja prva filmska izkušnja je bila točno takšna, kot sem pričakoval – bila je zabavna in mi omogočila izražanje ter deljenje občutkov z drugimi. Našim prvim gledalcem je bil zelo všeč naš slog v primerjavi z običajno potopisno obliko klasičnih smučarskih filmov.

Takoj zatem, ko smo končali s snemanjem filma Malteški flamingo (Maltese Flamingo), sem med smučanjem s prijatelji utrpel hud zlom desne stegnenice. Sledilo je nekaj najtežjih mesecev mojega življenja. Zaradi poškodbe nekaj časa nisem mogel smučati in bal sem se, da nikoli več ne bom mogel stopiti na smuči. Zdravniki so mi zagotovili, da se bo noga sčasoma zacelila, vendar nihče ni vedel, ali se bo zacelila povsem. Nisem imel poklicne kariere, šola pa se mi nikoli ni zdela pomembna in sem jo opustil veliko let prej. Preživljal sem se z delom na gradbiščih in raznašanjem pic, občasno pa sem tudi prodajal travo ter gobice. Pravzaprav lahko po vseh teh letih iskreno rečem, da me je po ironičnem naključju prav zadnje pripeljalo v Chamonix. Med menjavanjem prazne pnevmatike na svojem starem cadillacu, s še nezaceljeno stegnenico in z berglo pod pazduho, me je sumničav policist zašil za posedovanje trave ter gobic nad dovoljeno količino za lastno uporabo in začela se je devetletna dogodivščina.

Vrgli so me v zapor, me obtožili in po enem mesecu izpustili. Nato je sledilo sojenje, psihološke ocene in terapije ter leto dni sodnih postopkov. Medtem se je moja stegnenica vztrajno celila in počasi sem spet začel smučati. Živel sem v dveh svetovih. Po eni strani so bile v mojem smučarskem svetu stvari kar v redu. Govora je bilo celo o tem, da bi naslednje leto nastopal v novem smučarskem filmu, če se mi bo uspelo vrniti v formo. Dejansko mi je uspevalo in tudi samozavest se mi je počasi vračala. Drugi svet, v katerem sem živel, pa ni imel nič za opraviti z mojo ljubeznijo in strastjo do smučanja – približno šest let naj bi preživel v zaporu. Ker sem se moral zanašati na zastopanje javnega branilca in uradno nisem bil zaposlen, sem bil v očeh pravosodnega sistema v precej nezavidljivem položaju. Sanje o zaznamovanju generacije smučarjev skozi objektiv kamere in nenazadnje predstavljanje pokroviteljev z zastopanjem ter snovanjem njihovih izdelkov so bile mnogo preveč neotipljive, da bi jih kdor koli lahko jemal resno. Ne, v njihovih očeh sem bil le neizobražen preprodajalec drog, in ne smučar s sanjami.

Malo manj kot dve leti kasneje sem se po zaslugi evropske ljubezni do smučarjev in uspeha filma Snežni vihaaaar, ki je bil nagrajen ter priznan kot eden najvplivnejših smučarskih filmov vseh časov, uspel dogovoriti, da se lahko vrnem v ZDA. Ker se mi je obetala smučarska kariera, pa tudi zaradi mojega prepričljivega zagovora svojih preteklih napak, mi je sodnik dal še eno priložnost – a podrobnosti so prezapletene, da bi vas utrujal z njimi. Od takrat ne pijem in se ne drogiram. Devet let po prvotni aretaciji sem bil končno prost tudi pogojne kazni. Moje smučanje je vplivalo na generacijo, morda celo dve. Z ženo Kimberly sva večkrat potovala v Chamonix in počasi nama je postalo jasno, da bo zaradi zgodnjih let, ki sem jih preživel tam, za vedno ostal del mene. Navsezadnje je to Chamonix, ki sem ga res dodobra spoznal, zato je moje najljubše evropsko smučarsko središče.

Chamonix je divji, neukrotljiv in nepredvidljiv. Ker se lahko na gori Aiguille du Midi povzpneš zelo visoko, na skoraj 4000 metrov, lahko v enem samem spustu s popolnega celca na vrhu prideš do blata ali celo zemlje na dnu. Če piha, pa celo obratno. Na južnem pobočju gore Aiguille Rouge lahko vso zimo smučaš po srencu. Vsak spust je posebna dogodivščina, prava mini ekspedicija. Bistvo Chamonixa je, da je nedostopno dostopen. Če se podaš više od sedežnic, lahko izkusiš Chamonix še v alpinistično-smučarski luči. Vsak bi moral imeti svojo zgodbo o Chamonixu. Morda ne ravno tako pisane, kot je moja, vendar upam, da boste kdaj imeli priložnost sedeti na granitni klopi v mestu ter opazovati izkušene in še neizkušene smučarje ter alpiniste, pomešane med turisti, si ogledati izložbe na ulici Rue de Docteur Paccard, ki je prava Peta avenija alpinizma, smučati okoli jezera na smučišču Vallée Blanche in se pomuditi tudi na italijanski strani. Izlet v Chamonix je vedno pravo doživetje. Res je, da ponudba après-ski ni pretirano pestra, pa tudi vozniki teptalcev snega niso najboljši. Veliko krajev vam lahko zagotovi čudovito smučarsko izkušnjo, a je le en Chamonix, kjer vedno najdete primerno stezo, višino ali dejavnost zase. Zasnujte svojo dogodivščino in naredite tako kot jaz – pograbite svoje elanke in prepustite razmišljanje njim!