Najpomembnejši so ljudje in dobra energija

Pogovor z Leonom Korošcem, direktorjem zimskošportne divizije in podpredsednikom skupine Elan.

Podrobnosti

Koda
It is all about people and good energy

O izdelku

Pogovor z Leonom Korošcem, direktorjem zimskošportne divizije in podpredsednikom skupine Elan.

Pogovor z Leonom Korošcem, direktorjem zimskošportne divizije in podpredsednikom skupine Elan.

Leon Korošec s svojo fizično podobo izžareva mladost, svežino in dinamiko, hkrati pa ima kljub šele 48 letom že več kot 20‑letno kilometrino v smučarskem poslu. Na vodilnem mestu zimskošportne divizije bi si skorajda težko predstavljali človeka ustreznejšega profila. Leon Korošec se namreč ponaša z unikatno mešanico lastnosti, zaradi katerih že vrsto let tako uspešno nadaljuje in vodi Elanovo smučarsko zgodbo. Je domačin iz Gorenjske, a hkrati svetovljan. Je naravoslovec in tudi družboslovec. Je poslovnež z izdatno mero empatije in posluha za zaposlene, okolje in družbo. Je intelektualec in športnik, ki zna ceniti trenutke v naravi, kjer nabira energijo za številne službene izzive.

Kako pomembno je, da ste kot človek na vrhu Elana tudi osebno smučarski navdušenec?

Zdi se mi prav, da imajo ljudje, ki so zaposleni pri znamki, ki izdeluje športne izdelke, tudi sami odnos do športa. Seveda to velja tudi zame. Ni nujno, da si bivši tekmovalec, v vsakem primeru pa je koristno, da se ukvarjaš s športom. V Elanu imamo kar nekaj zanimivih primerov, ko se nekateri izmed naših zaposlenih res na zelo visokem nivoju ukvarjajo s športom, bodisi tekmovalno bodisi strokovno-izobraževalno.

Glede na to, da ste Tržičan, verjetno smučate že od otroških let?

Ja, seveda. Starši so me na smuči postavili že zelo zgodaj. Pa tudi takrat je bil šolski sistem naravnan v to smer in so nam vcepili ljubezen do športa, smučanja in narave. Smučarsko obarvane šole v naravi so brez dvoma eden lepše preživetih tednov, kar opažam tudi pri svojih otrocih, in želim si, da bodo šolski sistemi v Evropi to gojili tudi v prihodnje. 

Koliko smučarskih dni naberete v eni smučarski sezoni?

V zadnjih letih bi si dal oceno prav dobro. Imam razmeroma malo polnih smučarskih dni. Po drugi strani imam na smučišču kar nekaj službenih obveznosti, tako da se verjetno nabere dobrih 30 dni.

Katero je vaše najljubše smučišče?

Nimam najljubšega, imam pa svojih najljubših pet. Čeprav sem doma iz Tržiča, zelo rad zahajam na Vogel, ki s svojo raznovrstnostjo ponuja fantastično visokogorsko kuliso, poleg tega pa tudi odlične možnosti za turno in freeride smučanje. Spomnim se, ko sem se enkrat po Žagarjevem grabnu še ponoči odpravil proti vrhu. Na začetku so se v ozadju še videle luči, potem pa sem se znašel v popolni temi in tišini. Saj poznate tisti rek, da je najtemnejša ura pred svitom. Takrat so me začele spreletavati misli o medvedih in volkovih, a potem se je kmalu začelo daniti in prvi sončni žarki nad hribi so bili zelo lepa nagrada za vztrajnost. 

Poleg Vogla grem zelo rad v Dolomite, pravzaprav je kjerkoli na širšem območju Selle Ronde zelo lepo, pa še odlično kulinarično ponudbo imajo. Celotno območje Dolomitov je s poslovnega vidika tudi zelo lep primer skladnega razvoja destinacije in sodelovanja vseh deležnikov: smučišča, nastanitve, prometa …

Pred kratkim sem bil na Japonskem. Hokaido je »popolna« freeride destinacija, saj vseskozi sneži, z vidika življenja pa je totalen kontrast Tokiu. Pri nas težko najdeš tako umirjene podeželske predele.V ZDA mi je zelo všeč v Vailu. Morda se ta izbira zdi nekoliko klišejska, ampak na vseh treh smučiščih, ki so tam v bližini, poleg Vaila še Breckenridge, Copper Mountain in Beaver Creek, ponujajo osupljivo smučarsko doživetje na veliki nadmorski višini.Čez vikend pa na dnevni izlet radi skočimo na bližnja avstrijska smučišča, ki ponujajo odličen sneg in zelo raznovrstne terene.

Kako skrbite za svojo telesno kondicijo?

Telesna kondicija je zame zelo pomembna. Prakticiram različne oblike funkcionalne vadbe, še raje pa zahajam v naravo. Pozimi kar precej smučam, raje turno kot alpsko. Pogosto grem na ture, ki morda to sploh niso, saj bolj spominjajo na aerobno obliko vadbe. Prav v tem je lepota današnjega smučanja – da vsakdo najde kaj zase.  

Odraščali ste v času, ko je imela znamka Elan močan simbolni pomen za Slovence. Kako ste to blagovno znamko dojemali kot otrok in najstnik?

Zelo živo se spominjam trenutkov, ko sem s starši šel po smuči v Elanovo trgovino v Begunjah. Na sredini osemdesetih let sem se seveda navduševal nad uspehi Bojana Križaja, Mateje Svet in Ingemarja Stenmarka. Kot Tržičan sem bil še posebej navdušen nad Bojanom, ki je imel takrat status izjemnega zvezdnika.

Spomnim se tudi Elanovih prvih monoblock smuči MBX. V tistih časih sem bil Zoisov štipendist in smučke so stale šest mesečnih štipendij, vendar me ta podatek ni odvrnil od nakupa. S sošolcem sem si jih šel kupit v begunjsko trgovino. Moje so bile dolge 203 centimetre, njegove pa celo 207. Ob priložnosti moram pogledati v razvojni arhiv, ali sem si dolžine prav zapomnil.

Kako ste se počutili, ko ste kot Elanov uslužbenec spoznali številne legendarne smučarje, kot sta Bojan Križaj in Ingemar Stenmark, ki ste ju kot otrok in najstnik spremljali predvsem na televizijskih zaslonih?

Zlagal bi se, če bi trdil, da nisem bil počaščen. Na začetku sem imel na teh srečanjih tudi kar nekaj treme, a še bolj sta me oba navdušila, ko sem ju nekoliko bliže spoznal. Vsem fantastičnim dosežkom navkljub sta vedno ostala trdno na tleh. Ob Elanovi 70‑letnici sva šla Ingemarja obiskat na Švedsko. Prišel naju je iskat na letališče in naju odpeljal k sebi domov ter naju sprejel z neizmerno gostoljubnostjo in prijaznostjo. V svojem bistvu je zelo preprost, iskren človek, pravi zgled, kako kljub slavi ostati z obema nogama trdno na tleh. Chapeau.

Ste že v tistih časih kdaj pomislili, da bi si nekoč želeli delati za Elan?

Ne, takrat nisem niti razmišljal niti sanjal o tem. V Elan sem prišel leta 2001, ko sem v časopisu Delo naletel na oglas, da zaposlujejo komercialista. Takrat sem moral celo za nekaj dni skrajšati dopust, da sem šel na razgovor. Nato sem dobil novo službo. Prav zares nič kaj spektakularen začetek, a ne?

 

Elanu že osem desetletij pripada sloves smučarskega inovatorja, ki spreminja smučanje. Kateri so razlogi, da je v majhnem kraju, kakršne so Begunje na Gorenjskem, tako močno prisoten inovatorski duh?

Nekoč sem slišal modrost, ki govori o pomenu prvega takta ob ustanovitvi kateregakoli podjetja. Ta zagotovi tisto osnovno vizijo in usmeritev, ki je neke vrste vodilo za naprej. To je nekakšno seme, ki ostaja v veljavi 50 ali sto let. Tako je bilo tudi v primeru Elana. Rudi Finžgar je imel zelo jasno vizijo, zato mu je uspelo kljub pravzaprav zelo neugodnemu času takoj po drugi svetovni vojni, ko je ves narod razmišljal o obnovi porušene države. In takrat se je izdelava smuči zdela najbolj nepomembna stvar na svetu. A kot rečeno, vizija, ideja in strast so bile neustavljive. In tako je septembra 1945 napočil veliki dan. Takrat je izrekel znamenito poved: »Kdo bi mislil na spanje, kdo na denar? Svet čaka name. In na Elan.« Tako se je rodila zadruga za izdelavo športnega orodja Elan.

Rudi Finžgar je bil človek, ki se nikoli ni ustavil in je vedno znova iskal in spodbujal nove in nove ideje. Menda se je nekoč zamišljeno sprehajal po njivah okoli skromnih Elanovih delavnic. »Leta 2000 bo tukaj stala mogočna Elanova tovarna, boste videli,« je dejal kmetom. Pa je stala že leta 1970. Pomemben je tudi vidik inovatorstva, ki se je ohranjal tudi ob različnih pretresih. Inovatorstvo nikoli ni bilo orodje vodstva in je vedno izviralo iz samega jedra.  Ob vsem tem je zanimiv tudi podatek, da 92 odstotkov vseh zaposlenih prihaja iz krajev, ki niso več kot 50 kilometrov oddaljeni od Begunj.

Poleg Elana iz Begunj izvira še en svetovni fenomen – legendarna skupina Avsenik. Oba sta s svojima neverjetnima zgodbama o uspehu dokaz izjemnosti tega malega kraja, ki ima nekaj več kot tisoč prebivalcev.

Na skupino, bolje rečeno družino Avsenik, smo v Begunjah zelo ponosni. Zanimivo pa je, da obe zgodbi odlikujeta znatna zagrizenost in vztrajnost. Morda je to celo odraz gorenjske trme. Pri Elanu imamo kar nekaj takšnih primerov. Zadnjega zagotovo predstavljajo zložljive smuči Voyager, ki so nastajale kar sedem let. Bilo je kar nekaj neuspelih poskusov, a se nikoli nismo predali in na koncu nam je uspelo udejanjiti eno izmed velikih želja smučarske industrije.

Kot rečeno, je Elan smučarski svet razveselil s številnimi pomembnimi inovacijami. Kateri je po vašem mnenju najpomembnejši izum?

Zagotovo so to karving smuči SCX s sredine devetdesetih let. To je tisti izum, ki je spremenil vse. Po tej inovaciji je bilo vse drugače. Zaradi tega izuma lahko s polno mero samozavesti trdimo, da je v vsaki danes proizvedeni smuči tudi nekaj Elanke.

Koliko vas zanima tehnični del smučarskega posla?

Smučarska tehnika me zagotovo zelo zanima. Ne nazadnje sem hodil v naravoslovno srednjo šolo, čeprav sem se pozneje bolj usmeril v družboslovne vode. Vedno znova sem fasciniran nad rešitvami, ki jih producira ekipa Elanovih razvojnikov, in želim si razumeti tehnične principe delovanja. Njihovo znanje je res skorajda brezmejno.

Seznam inovacij je zelo dolg, v zadnjem času pa so največ pozornosti požele zložljive smuči Voyager, s katerimi je Elan udejanjil večno željo številnih smučarskih proizvajalcev. Na kakšen način zložljive smuči Voyager spreminjajo smučanje?

Pri Voyagerju je treba poudariti dva vidika. V prvi vrsti gre za izkušnjo, ki je enakovredna nezložljivim smučem, v drugi vrsti pa gre za tehnično tehnološko inovacijo in fascinacijo, ki kljub prekinjeni enovitosti s posebnim vmesnim delom in podložno ploščo ohranja vse potrebne lastnosti in zmogljivosti. To je značilnost, nad katero so navdušeni tudi najzahtevnejši, najbolj tehnično podkovani strokovnjaki in uporabniki. Fizikalno gledano je to skorajda čudo.

Kje se nad Voyagerjem najbolj navdušujejo?

Zagotovo v nealpskih deželah z dovolj veliko populacijo smučarjev. V Evropi se je Voyager zelo dobro prijel v večjih mestih, kjer imajo zelo sodobno družbo in razmeroma veliko smučarskih navdušencev, nimajo pa smučišč. 

V čem je Elan kot blagovna znamka tako zelo unikaten?

Pri Elanu že od nekdaj zelo dobro združujemo tehnološko dovršenost s človeškim pridihom. Smo visokotehnološki, a nismo polikani. Smo zelo globalno prisotni, a hkrati imamo posluh za različne lokalne vrednote. Trudimo se razumeti različne potrebe in na ta način obravnavamo tudi uporabnike, predvsem pa naše vodilo ni zgolj ekonomski vidik. Resnično verjamemo, da ima vsak dober smučar edinstveno izkušnjo v objemu gora. To udejanjamo na vseh trgih, na katerih smo prisotni.

Kako zelo se je smučarski posel spremenil v zadnjih treh desetletjih?

Trg je v fazi zrelosti, kar pomeni, da ni neke občutne rasti, kot jo poznamo v tehnoloških panogah. Tudi v smučarskem poslu se je zgodila tako imenovana mikrosegmentacija, ki seveda ima svoj smisel. To so spoznali tudi uporabniki, ki razumejo, da gora ponuja različne oblike smučarskih doživetij, pri katerih je pač potrebna drugačna oziroma specifična oprema. Opažamo, da ima precej naših uporabnikov dva ali tri različne pare smuči, s katerimi se lahko odpravijo na urejena smučišča, na turno smuko, na freeride ...

Poleg tega se je v zadnjih treh desetletjih popolnoma spremenil odnos do izposojene opreme, ki jo seveda omogoča tudi digitalizacija, zato tudi temu segmentu posvečamo veliko pozornosti.

Ko govorite o mikrosegmentaciji, ne moremo spregledati segmenta ženskih smuči, v katerem je Elan že pred 20 leti s serijo smuči W Studia spet oral ledino, in to ne le v smučarski industriji, temveč v športni industriji nasploh.

Dejstvo je, da je smučanje precej uravnoteženo razdeljeno med moške in ženske, zato se nam je zdelo popolnoma logično, da tudi ženskam namenimo posebno serijo smuči, ki upoštevajo potrebe, želje in ne nazadnje tudi anatomske specifike predstavnic nežnejšega spola. Tako smo začeli snovati ženske smuči in druge izdelke, predvsem pa se nam je zdelo pomembno, da so ženske vključene v celoten proces nastajanja teh izdelkov od idejno-razvojne do izvedbeno-produkcijske faze. Nikoli nismo uporabljali pristopa, da bi že obstoječe izdelke zgolj pobarvali v ženske barve. Dobro se namreč spominjam tiste legendarne knjige z naslovom Don't Think Pink, ki govori o izdelkih, iskreno in poglobljeno namenjenih ženskam. Mi smo vedno izhajali iz uporabniške izkušnje in dokazljivih dejstev, zato so ti izdelki tako uspešni. 

Vedno bolj pomemben je tudi trajnostni vidik smučanja. Kako se trajnosti lotevate pri Elanu, ki na enem mestu od vseh smučarskih proizvajalcev izdela največ smuči?

Trajnostni vidik je dobesedno zakoreninjen v naše delovanje že od samega začetka, se pravi skoraj 80 let. Ugotovili smo, da v Elanu že od nekdaj počnemo marsikaj, kar si danes zasluži pridevnik trajnostni. To je bilo že davno, preden je ta tematika postala »moderna«. A kljub temu smo se pred nekaj leti odpeljali v naravo en sam kilometer stran od naše tovarne in sami sebi zadali cilj: »To mora ostati točno takšno, kot je zdaj!« To zavedanje je del našega razmišljanja.

V ozadju pa je izredno sistematičen sistem, ki vključuje produktni razvoj proizvodnje, kadrov, vodstvenih praks ... Vsako izmed teh področij mora na kratki, srednji in dolgi rok prispevati k trajnosti, zmanjševanju vplivov na okolje in doseganju ogljične nevtralnosti.

Elan že zelo dolgo ni več le slovenski ponos, temveč je globalna znamka, ki je prisotna na vseh koncih sveta. Kateri so za vas najpomembnejši trgi?

Smučanje ima najbogatejšo tradicijo v osrednji Evropi, kamor štejemo Avstrijo, Italijo, Švico, Francijo, Nemčijo in tudi Slovenijo, zato je to tudi za nas najpomembnejši trg. Močno smo prisotni tudi na severnoameriškem trgu, ki združuje ZDA in Kanado. Na tem trgu obstajajo precejšnje razlike med vzhodnim in zahodnim delom. Predvsem v zadnjih letih je v velikem vzponu tudi azijski trg. 

Z Elanom je povezanih kar nekaj legendarnih smučarskih imen. V preteklosti je z Elankami zmagoval Ingemar Stenmark, najboljši smučar vseh časov, v novejšem času pa so ga nasledili predvsem smučarski krosisti Filip Flisar, Kelsey Serwa, Brady Leman in Ryan Regez ter seveda karizmatični Glen Plake. Kaj za prepoznavnost znamke pomenijo ta velika imena in kako se vključujejo v filozofijo Always Good Times?

Blagovna znamka je v svojem bistvu zunajmaterialna zbirka različnih asociacij, ki živijo v zavesti uporabnikov, istočasno pa je zelo pomembna. Teh asociacij ni mogoče graditi le z izdelki, temveč tudi z zgodbami in osebnostmi. Čeprav večina naših uporabnikov smuča zgolj rekreativno, menimo, da je naša prisotnost v različnih oblikah profesionalnega smučanja zelo pomembna za grajenje naše znamke. Ponosni smo, da je z našimi smučmi smučal Ingemar Stenmark, najboljši moški smučar vseh časov, poleg njega pa tudi vsi legendarni slovenski smučarski asi. Ponosni smo na uspehe smučarskih krosistov, ki zmagujejo z našimi smučmi. Precejšno pozornost nam prinaša ikonični Glen Plake, ki je predvsem v ZDA zelo priljubljen. Predvsem pa vsi ti vrhunski smučarji prisegajo na iste vrednote. Zavedamo se, da se ljudje bolj kot nad izdelki navdušujejo nad zanimivimi osebnostmi in izjemnimi posamezniki, ki premikajo meje. Avtentične osebnosti so pomembne za razvoj vsake blagovne znamke.

S tega vidika so verjetno zelo pomembni tudi medsebojni odnosi v podjetju, ki se zagotovo kažejo tudi v končnih izdelkih.

Blagovna znamka lahko žari navzven, če energija prihaja od znotraj. Z drugimi besedami to pomeni, da vsi naši zaposleni in sodelavci soustvarjajo odnose in posebno energijo, ki ne nazadnje vodi do odličnih izdelkov. Notranja energija med zaposlenimi je ključ do vsega.

Kako vi osebno vidite prihodnost smučanja?

Smučanje ima seveda vrsto posebnosti. Klimatske nestabilnosti so postale dejstvo, ki mora skrbeti vse nas. Hkrati pa se zavedamo, da smučanje predstavlja eno izmed redkih zimskih aktivnosti na prostem, ki prinaša izdatno mero veselja, zadovoljstva, sprostitve in čudovitih trenutkov. Zato si želimo, da te občutke doživi čim več ljudi. Pomembno se nam zdi, da se vse to prenaša na naslednje generacije. V vse to trdno verjamemo, zato se s tem ukvarjamo z vso predanostjo. Trdno verjamem, da je prihodnost smučanja svetla. 

Podrobnosti

Koda
It is all about people and good energy

Pogovor z Leonom Korošcem, direktorjem zimskošportne divizije in podpredsednikom skupine Elan.

Leon Korošec s svojo fizično podobo izžareva mladost, svežino in dinamiko, hkrati pa ima kljub šele 48 letom že več kot 20‑letno kilometrino v smučarskem poslu. Na vodilnem mestu zimskošportne divizije bi si skorajda težko predstavljali človeka ustreznejšega profila. Leon Korošec se namreč ponaša z unikatno mešanico lastnosti, zaradi katerih že vrsto let tako uspešno nadaljuje in vodi Elanovo smučarsko zgodbo. Je domačin iz Gorenjske, a hkrati svetovljan. Je naravoslovec in tudi družboslovec. Je poslovnež z izdatno mero empatije in posluha za zaposlene, okolje in družbo. Je intelektualec in športnik, ki zna ceniti trenutke v naravi, kjer nabira energijo za številne službene izzive.

Kako pomembno je, da ste kot človek na vrhu Elana tudi osebno smučarski navdušenec?

Zdi se mi prav, da imajo ljudje, ki so zaposleni pri znamki, ki izdeluje športne izdelke, tudi sami odnos do športa. Seveda to velja tudi zame. Ni nujno, da si bivši tekmovalec, v vsakem primeru pa je koristno, da se ukvarjaš s športom. V Elanu imamo kar nekaj zanimivih primerov, ko se nekateri izmed naših zaposlenih res na zelo visokem nivoju ukvarjajo s športom, bodisi tekmovalno bodisi strokovno-izobraževalno.

Glede na to, da ste Tržičan, verjetno smučate že od otroških let?

Ja, seveda. Starši so me na smuči postavili že zelo zgodaj. Pa tudi takrat je bil šolski sistem naravnan v to smer in so nam vcepili ljubezen do športa, smučanja in narave. Smučarsko obarvane šole v naravi so brez dvoma eden lepše preživetih tednov, kar opažam tudi pri svojih otrocih, in želim si, da bodo šolski sistemi v Evropi to gojili tudi v prihodnje. 

Koliko smučarskih dni naberete v eni smučarski sezoni?

V zadnjih letih bi si dal oceno prav dobro. Imam razmeroma malo polnih smučarskih dni. Po drugi strani imam na smučišču kar nekaj službenih obveznosti, tako da se verjetno nabere dobrih 30 dni.

Katero je vaše najljubše smučišče?

Nimam najljubšega, imam pa svojih najljubših pet. Čeprav sem doma iz Tržiča, zelo rad zahajam na Vogel, ki s svojo raznovrstnostjo ponuja fantastično visokogorsko kuliso, poleg tega pa tudi odlične možnosti za turno in freeride smučanje. Spomnim se, ko sem se enkrat po Žagarjevem grabnu še ponoči odpravil proti vrhu. Na začetku so se v ozadju še videle luči, potem pa sem se znašel v popolni temi in tišini. Saj poznate tisti rek, da je najtemnejša ura pred svitom. Takrat so me začele spreletavati misli o medvedih in volkovih, a potem se je kmalu začelo daniti in prvi sončni žarki nad hribi so bili zelo lepa nagrada za vztrajnost. 

Poleg Vogla grem zelo rad v Dolomite, pravzaprav je kjerkoli na širšem območju Selle Ronde zelo lepo, pa še odlično kulinarično ponudbo imajo. Celotno območje Dolomitov je s poslovnega vidika tudi zelo lep primer skladnega razvoja destinacije in sodelovanja vseh deležnikov: smučišča, nastanitve, prometa …

Pred kratkim sem bil na Japonskem. Hokaido je »popolna« freeride destinacija, saj vseskozi sneži, z vidika življenja pa je totalen kontrast Tokiu. Pri nas težko najdeš tako umirjene podeželske predele.V ZDA mi je zelo všeč v Vailu. Morda se ta izbira zdi nekoliko klišejska, ampak na vseh treh smučiščih, ki so tam v bližini, poleg Vaila še Breckenridge, Copper Mountain in Beaver Creek, ponujajo osupljivo smučarsko doživetje na veliki nadmorski višini.Čez vikend pa na dnevni izlet radi skočimo na bližnja avstrijska smučišča, ki ponujajo odličen sneg in zelo raznovrstne terene.

Kako skrbite za svojo telesno kondicijo?

Telesna kondicija je zame zelo pomembna. Prakticiram različne oblike funkcionalne vadbe, še raje pa zahajam v naravo. Pozimi kar precej smučam, raje turno kot alpsko. Pogosto grem na ture, ki morda to sploh niso, saj bolj spominjajo na aerobno obliko vadbe. Prav v tem je lepota današnjega smučanja – da vsakdo najde kaj zase.  

Odraščali ste v času, ko je imela znamka Elan močan simbolni pomen za Slovence. Kako ste to blagovno znamko dojemali kot otrok in najstnik?

Zelo živo se spominjam trenutkov, ko sem s starši šel po smuči v Elanovo trgovino v Begunjah. Na sredini osemdesetih let sem se seveda navduševal nad uspehi Bojana Križaja, Mateje Svet in Ingemarja Stenmarka. Kot Tržičan sem bil še posebej navdušen nad Bojanom, ki je imel takrat status izjemnega zvezdnika.

Spomnim se tudi Elanovih prvih monoblock smuči MBX. V tistih časih sem bil Zoisov štipendist in smučke so stale šest mesečnih štipendij, vendar me ta podatek ni odvrnil od nakupa. S sošolcem sem si jih šel kupit v begunjsko trgovino. Moje so bile dolge 203 centimetre, njegove pa celo 207. Ob priložnosti moram pogledati v razvojni arhiv, ali sem si dolžine prav zapomnil.

Kako ste se počutili, ko ste kot Elanov uslužbenec spoznali številne legendarne smučarje, kot sta Bojan Križaj in Ingemar Stenmark, ki ste ju kot otrok in najstnik spremljali predvsem na televizijskih zaslonih?

Zlagal bi se, če bi trdil, da nisem bil počaščen. Na začetku sem imel na teh srečanjih tudi kar nekaj treme, a še bolj sta me oba navdušila, ko sem ju nekoliko bliže spoznal. Vsem fantastičnim dosežkom navkljub sta vedno ostala trdno na tleh. Ob Elanovi 70‑letnici sva šla Ingemarja obiskat na Švedsko. Prišel naju je iskat na letališče in naju odpeljal k sebi domov ter naju sprejel z neizmerno gostoljubnostjo in prijaznostjo. V svojem bistvu je zelo preprost, iskren človek, pravi zgled, kako kljub slavi ostati z obema nogama trdno na tleh. Chapeau.

Ste že v tistih časih kdaj pomislili, da bi si nekoč želeli delati za Elan?

Ne, takrat nisem niti razmišljal niti sanjal o tem. V Elan sem prišel leta 2001, ko sem v časopisu Delo naletel na oglas, da zaposlujejo komercialista. Takrat sem moral celo za nekaj dni skrajšati dopust, da sem šel na razgovor. Nato sem dobil novo službo. Prav zares nič kaj spektakularen začetek, a ne?

 

Elanu že osem desetletij pripada sloves smučarskega inovatorja, ki spreminja smučanje. Kateri so razlogi, da je v majhnem kraju, kakršne so Begunje na Gorenjskem, tako močno prisoten inovatorski duh?

Nekoč sem slišal modrost, ki govori o pomenu prvega takta ob ustanovitvi kateregakoli podjetja. Ta zagotovi tisto osnovno vizijo in usmeritev, ki je neke vrste vodilo za naprej. To je nekakšno seme, ki ostaja v veljavi 50 ali sto let. Tako je bilo tudi v primeru Elana. Rudi Finžgar je imel zelo jasno vizijo, zato mu je uspelo kljub pravzaprav zelo neugodnemu času takoj po drugi svetovni vojni, ko je ves narod razmišljal o obnovi porušene države. In takrat se je izdelava smuči zdela najbolj nepomembna stvar na svetu. A kot rečeno, vizija, ideja in strast so bile neustavljive. In tako je septembra 1945 napočil veliki dan. Takrat je izrekel znamenito poved: »Kdo bi mislil na spanje, kdo na denar? Svet čaka name. In na Elan.« Tako se je rodila zadruga za izdelavo športnega orodja Elan.

Rudi Finžgar je bil človek, ki se nikoli ni ustavil in je vedno znova iskal in spodbujal nove in nove ideje. Menda se je nekoč zamišljeno sprehajal po njivah okoli skromnih Elanovih delavnic. »Leta 2000 bo tukaj stala mogočna Elanova tovarna, boste videli,« je dejal kmetom. Pa je stala že leta 1970. Pomemben je tudi vidik inovatorstva, ki se je ohranjal tudi ob različnih pretresih. Inovatorstvo nikoli ni bilo orodje vodstva in je vedno izviralo iz samega jedra.  Ob vsem tem je zanimiv tudi podatek, da 92 odstotkov vseh zaposlenih prihaja iz krajev, ki niso več kot 50 kilometrov oddaljeni od Begunj.

Poleg Elana iz Begunj izvira še en svetovni fenomen – legendarna skupina Avsenik. Oba sta s svojima neverjetnima zgodbama o uspehu dokaz izjemnosti tega malega kraja, ki ima nekaj več kot tisoč prebivalcev.

Na skupino, bolje rečeno družino Avsenik, smo v Begunjah zelo ponosni. Zanimivo pa je, da obe zgodbi odlikujeta znatna zagrizenost in vztrajnost. Morda je to celo odraz gorenjske trme. Pri Elanu imamo kar nekaj takšnih primerov. Zadnjega zagotovo predstavljajo zložljive smuči Voyager, ki so nastajale kar sedem let. Bilo je kar nekaj neuspelih poskusov, a se nikoli nismo predali in na koncu nam je uspelo udejanjiti eno izmed velikih želja smučarske industrije.

Kot rečeno, je Elan smučarski svet razveselil s številnimi pomembnimi inovacijami. Kateri je po vašem mnenju najpomembnejši izum?

Zagotovo so to karving smuči SCX s sredine devetdesetih let. To je tisti izum, ki je spremenil vse. Po tej inovaciji je bilo vse drugače. Zaradi tega izuma lahko s polno mero samozavesti trdimo, da je v vsaki danes proizvedeni smuči tudi nekaj Elanke.

Koliko vas zanima tehnični del smučarskega posla?

Smučarska tehnika me zagotovo zelo zanima. Ne nazadnje sem hodil v naravoslovno srednjo šolo, čeprav sem se pozneje bolj usmeril v družboslovne vode. Vedno znova sem fasciniran nad rešitvami, ki jih producira ekipa Elanovih razvojnikov, in želim si razumeti tehnične principe delovanja. Njihovo znanje je res skorajda brezmejno.

Seznam inovacij je zelo dolg, v zadnjem času pa so največ pozornosti požele zložljive smuči Voyager, s katerimi je Elan udejanjil večno željo številnih smučarskih proizvajalcev. Na kakšen način zložljive smuči Voyager spreminjajo smučanje?

Pri Voyagerju je treba poudariti dva vidika. V prvi vrsti gre za izkušnjo, ki je enakovredna nezložljivim smučem, v drugi vrsti pa gre za tehnično tehnološko inovacijo in fascinacijo, ki kljub prekinjeni enovitosti s posebnim vmesnim delom in podložno ploščo ohranja vse potrebne lastnosti in zmogljivosti. To je značilnost, nad katero so navdušeni tudi najzahtevnejši, najbolj tehnično podkovani strokovnjaki in uporabniki. Fizikalno gledano je to skorajda čudo.

Kje se nad Voyagerjem najbolj navdušujejo?

Zagotovo v nealpskih deželah z dovolj veliko populacijo smučarjev. V Evropi se je Voyager zelo dobro prijel v večjih mestih, kjer imajo zelo sodobno družbo in razmeroma veliko smučarskih navdušencev, nimajo pa smučišč. 

V čem je Elan kot blagovna znamka tako zelo unikaten?

Pri Elanu že od nekdaj zelo dobro združujemo tehnološko dovršenost s človeškim pridihom. Smo visokotehnološki, a nismo polikani. Smo zelo globalno prisotni, a hkrati imamo posluh za različne lokalne vrednote. Trudimo se razumeti različne potrebe in na ta način obravnavamo tudi uporabnike, predvsem pa naše vodilo ni zgolj ekonomski vidik. Resnično verjamemo, da ima vsak dober smučar edinstveno izkušnjo v objemu gora. To udejanjamo na vseh trgih, na katerih smo prisotni.

Kako zelo se je smučarski posel spremenil v zadnjih treh desetletjih?

Trg je v fazi zrelosti, kar pomeni, da ni neke občutne rasti, kot jo poznamo v tehnoloških panogah. Tudi v smučarskem poslu se je zgodila tako imenovana mikrosegmentacija, ki seveda ima svoj smisel. To so spoznali tudi uporabniki, ki razumejo, da gora ponuja različne oblike smučarskih doživetij, pri katerih je pač potrebna drugačna oziroma specifična oprema. Opažamo, da ima precej naših uporabnikov dva ali tri različne pare smuči, s katerimi se lahko odpravijo na urejena smučišča, na turno smuko, na freeride ...

Poleg tega se je v zadnjih treh desetletjih popolnoma spremenil odnos do izposojene opreme, ki jo seveda omogoča tudi digitalizacija, zato tudi temu segmentu posvečamo veliko pozornosti.

Ko govorite o mikrosegmentaciji, ne moremo spregledati segmenta ženskih smuči, v katerem je Elan že pred 20 leti s serijo smuči W Studia spet oral ledino, in to ne le v smučarski industriji, temveč v športni industriji nasploh.

Dejstvo je, da je smučanje precej uravnoteženo razdeljeno med moške in ženske, zato se nam je zdelo popolnoma logično, da tudi ženskam namenimo posebno serijo smuči, ki upoštevajo potrebe, želje in ne nazadnje tudi anatomske specifike predstavnic nežnejšega spola. Tako smo začeli snovati ženske smuči in druge izdelke, predvsem pa se nam je zdelo pomembno, da so ženske vključene v celoten proces nastajanja teh izdelkov od idejno-razvojne do izvedbeno-produkcijske faze. Nikoli nismo uporabljali pristopa, da bi že obstoječe izdelke zgolj pobarvali v ženske barve. Dobro se namreč spominjam tiste legendarne knjige z naslovom Don't Think Pink, ki govori o izdelkih, iskreno in poglobljeno namenjenih ženskam. Mi smo vedno izhajali iz uporabniške izkušnje in dokazljivih dejstev, zato so ti izdelki tako uspešni. 

Vedno bolj pomemben je tudi trajnostni vidik smučanja. Kako se trajnosti lotevate pri Elanu, ki na enem mestu od vseh smučarskih proizvajalcev izdela največ smuči?

Trajnostni vidik je dobesedno zakoreninjen v naše delovanje že od samega začetka, se pravi skoraj 80 let. Ugotovili smo, da v Elanu že od nekdaj počnemo marsikaj, kar si danes zasluži pridevnik trajnostni. To je bilo že davno, preden je ta tematika postala »moderna«. A kljub temu smo se pred nekaj leti odpeljali v naravo en sam kilometer stran od naše tovarne in sami sebi zadali cilj: »To mora ostati točno takšno, kot je zdaj!« To zavedanje je del našega razmišljanja.

V ozadju pa je izredno sistematičen sistem, ki vključuje produktni razvoj proizvodnje, kadrov, vodstvenih praks ... Vsako izmed teh področij mora na kratki, srednji in dolgi rok prispevati k trajnosti, zmanjševanju vplivov na okolje in doseganju ogljične nevtralnosti.

Elan že zelo dolgo ni več le slovenski ponos, temveč je globalna znamka, ki je prisotna na vseh koncih sveta. Kateri so za vas najpomembnejši trgi?

Smučanje ima najbogatejšo tradicijo v osrednji Evropi, kamor štejemo Avstrijo, Italijo, Švico, Francijo, Nemčijo in tudi Slovenijo, zato je to tudi za nas najpomembnejši trg. Močno smo prisotni tudi na severnoameriškem trgu, ki združuje ZDA in Kanado. Na tem trgu obstajajo precejšnje razlike med vzhodnim in zahodnim delom. Predvsem v zadnjih letih je v velikem vzponu tudi azijski trg. 

Z Elanom je povezanih kar nekaj legendarnih smučarskih imen. V preteklosti je z Elankami zmagoval Ingemar Stenmark, najboljši smučar vseh časov, v novejšem času pa so ga nasledili predvsem smučarski krosisti Filip Flisar, Kelsey Serwa, Brady Leman in Ryan Regez ter seveda karizmatični Glen Plake. Kaj za prepoznavnost znamke pomenijo ta velika imena in kako se vključujejo v filozofijo Always Good Times?

Blagovna znamka je v svojem bistvu zunajmaterialna zbirka različnih asociacij, ki živijo v zavesti uporabnikov, istočasno pa je zelo pomembna. Teh asociacij ni mogoče graditi le z izdelki, temveč tudi z zgodbami in osebnostmi. Čeprav večina naših uporabnikov smuča zgolj rekreativno, menimo, da je naša prisotnost v različnih oblikah profesionalnega smučanja zelo pomembna za grajenje naše znamke. Ponosni smo, da je z našimi smučmi smučal Ingemar Stenmark, najboljši moški smučar vseh časov, poleg njega pa tudi vsi legendarni slovenski smučarski asi. Ponosni smo na uspehe smučarskih krosistov, ki zmagujejo z našimi smučmi. Precejšno pozornost nam prinaša ikonični Glen Plake, ki je predvsem v ZDA zelo priljubljen. Predvsem pa vsi ti vrhunski smučarji prisegajo na iste vrednote. Zavedamo se, da se ljudje bolj kot nad izdelki navdušujejo nad zanimivimi osebnostmi in izjemnimi posamezniki, ki premikajo meje. Avtentične osebnosti so pomembne za razvoj vsake blagovne znamke.

S tega vidika so verjetno zelo pomembni tudi medsebojni odnosi v podjetju, ki se zagotovo kažejo tudi v končnih izdelkih.

Blagovna znamka lahko žari navzven, če energija prihaja od znotraj. Z drugimi besedami to pomeni, da vsi naši zaposleni in sodelavci soustvarjajo odnose in posebno energijo, ki ne nazadnje vodi do odličnih izdelkov. Notranja energija med zaposlenimi je ključ do vsega.

Kako vi osebno vidite prihodnost smučanja?

Smučanje ima seveda vrsto posebnosti. Klimatske nestabilnosti so postale dejstvo, ki mora skrbeti vse nas. Hkrati pa se zavedamo, da smučanje predstavlja eno izmed redkih zimskih aktivnosti na prostem, ki prinaša izdatno mero veselja, zadovoljstva, sprostitve in čudovitih trenutkov. Zato si želimo, da te občutke doživi čim več ljudi. Pomembno se nam zdi, da se vse to prenaša na naslednje generacije. V vse to trdno verjamemo, zato se s tem ukvarjamo z vso predanostjo. Trdno verjamem, da je prihodnost smučanja svetla.