The store will not work correctly in the case when cookies are disabled.
Ob praznovanju dneva žena in 20. obletnici W Studia smo pripravili kodo za 20% popust na žensko kolekcijo. Uporabite kodo kupona WSTUDIO20 in nakupujte zdaj>
Vsaka velika zgodba se začenja s strastjo, ki v očeh navadnih smrtnikov meji na obsedenost. Na prvi pogled se preveč strastni posamezniki zdijo celo nekoliko nori in neprizemljeni. A niso ne eno ne drugo. Ker strast vse spremeni. Je že tako.
Podrobnosti
Koda
Rudi Finžgar - father of Elan
O izdelku
Vsaka velika zgodba se začenja s strastjo, ki v očeh navadnih smrtnikov meji na obsedenost. Na prvi pogled se preveč strastni posamezniki zdijo celo nekoliko nori in neprizemljeni. A niso ne eno ne drugo. Ker strast vse spremeni. Je že tako.
Vsaka velika zgodba se začenja s strastjo, ki v očeh navadnih smrtnikov meji na obsedenost. Na prvi pogled se preveč strastni posamezniki zdijo celo nekoliko nori in neprizemljeni. A niso ne eno ne drugo. Ker strast vse spremeni. Je že tako. Splet veselja, otroško žarečih oči, spretnih rok, pametne glave, neprespanih noči in tistega prijetnega vznemirjenja dela čudeže. Vsi ti procesi so se odvijali tudi v duši, glavi in telesu Rudija Finžgarja. Znal je stvari, o katerih se drugim ni niti sanjalo. Videl je daleč v prihodnost. Predvsem pa se ni ničesar bal. Upal si je, nikoli se ni ustavil, vedno je jasno videl končni cilj. Zato je ovire, ki so se pojavljale na poti, brez večjih težav obdeloval sproti. Bil je prepričan, da nič ni nemogoče. Finžgar je bil tipičen Gorenjec. Bil je utelešenje gorenjske trme, vztrajnosti, marljivosti, delavnosti in iznajdljivosti.
In jasno, bil je zaljubljen v zimo, sneg in smučanje, predvsem v smučarske skoke. V Kropi se je v delavnici svojega očeta izučil za mizarja. Izdeloval naj bi mize, stole in drugo pohištvo, a v resnici so po njegovi glavi rojile druge misli. Zanimale so ga smuči, zanimalo ga je, kako se krivi les ... Če si v tistem času znal narediti svoje smuči, je bila to velika reč. Bil si glavni frajer daleč naokoli. In Finžgarju je bilo kot odličnemu skakalcu več kot jasno, kakšne so dobre smuči. Ko je bil prepričan, da je njegovo znanje dovolj raznoliko, si je sposodil tristo takratnih dinarjev, da je lahko nabavil jesenov les in začel ustvarjati smučke, ki so bile prave umetnine. Nad njimi so bili vsi navdušeni. Pred njegovo delavnico se je skorajda vsak dan pojavil kakšen smučarski zanesenjak, ki si je želel smuči s Finžgarjevim podpisom.
Med drugo svetovno vojno je bil Rudi Finžgar mobiliziran v nemško vojsko, a je pobegnil in se pridružil partizanom. V Cerknem, kjer je bilo po kapitulaciji Italije središče svobodnega ozemlja, je v pritličju nekdanjega penziona Porezen ustanovil delavnico, v kateri so izdelovali smuči za partizane. Takrat so v Cerknem organizirali tudi smučarske tekme, Finžgar osebno pa je pogosto zmagoval v skokih.
Prav na osnovi izkušenj iz Cerknega je Finžgar kmalu po vojni kot pravi vizionar in strateg začel razmišljati o ustanovitvi pravega smučarskega podjetja. In tako je septembra 1945 napočil veliki dan. Takrat je izrekel tisti znameniti stavek: »Kdo bi mislil na spanje, kdo na denar? Svet čaka name. In na Elan.« Tako se je rodila zadruga za izdelavo športnega orodja Elan.
Rudi Finžgar je bil človek, ki se nikoli ni ustavil in je vedno znova bruhal nove in nove ideje. Menda se je nekoč zamišljeno sprehajal po njivah okoli skromnih Elanovih delavnic. »Leta 2000 bo tukaj stala mogočna Elanova tovarna, boste videli,« je dejal kmetom. Pa je stala že leta 1970.
Verjetno je prav on najbolj zaslužen, da se je inovatorsko-izumiteljski duh za vedno naselil v Begunje. Prav zaradi njega so Avstrijci, Francozi, Italijani, Nemci in Švicarji, ki so si tako naduto lastili Alpe, da sploh nikoli niso slišali za Triglav, zavidali begunjsko pamet. Elanov razvojni inštitut si je prislužil sloves nekakšnega smučarskega trendsetterja. Tam se je rodilo nešteto izumov, ki so zaznamovali in spremenili smučanje.
Partizanke
Okoli leta 1944 so partizani uvideli, da se lahko nemški smučarski enoti postavijo po robu le s kvalitetnimi smučmi. In zato so izdali dekret o ustanovitvi smučarske delavnice. Po navodilih Rudija Finžgarja so izdelovali 170 centimetrov dolge in 9 centimetrov široke smuči, ki so jim rekli partizanke.
Rdeči hudič iz
Titolanda
Ko si je Rudi Finžgar leta 1936 ogledal tekmo na Bloudkovi skakalnici v Planici, se je odločil, da se bo smučarskim skokom predal z dušo in telesom. Bil je pogumen skakalec. Leta 1940 je dobil priložnost za prvi skok na takratni velikanki. Skočil je 84 metrov, kar je bil tisti dan celo najboljši dosežek slovenskih skakalcev. Na zadnji predvojni tekmi leta 1941 je z 95 metri postavil slovenski rekord. Bil je tudi prvi slovenski skakalec, ki je preletel stometrsko znamko, a je pri doskoku z roko podrsal po tleh. Po vojni je rekord najprej popravil na 102 metra, kasneje pa še na 117, ki je v veljavi ostal kar devet let. Tudi kot smučarski skakalec je bil znan kot inovator. Da bi med letom bolje rezal zrak, si je omislil nekakšen usnjeni kombinezon rdeče barve, zaradi katerega si je prislužil vzdevek:"Der Rote Teufel aus Titoland" (Rdeči hudič iz Titolanda).
Podrobnosti
Koda
Rudi Finžgar - father of Elan
Vsaka velika zgodba se začenja s strastjo, ki v očeh navadnih smrtnikov meji na obsedenost. Na prvi pogled se preveč strastni posamezniki zdijo celo nekoliko nori in neprizemljeni. A niso ne eno ne drugo. Ker strast vse spremeni. Je že tako. Splet veselja, otroško žarečih oči, spretnih rok, pametne glave, neprespanih noči in tistega prijetnega vznemirjenja dela čudeže. Vsi ti procesi so se odvijali tudi v duši, glavi in telesu Rudija Finžgarja. Znal je stvari, o katerih se drugim ni niti sanjalo. Videl je daleč v prihodnost. Predvsem pa se ni ničesar bal. Upal si je, nikoli se ni ustavil, vedno je jasno videl končni cilj. Zato je ovire, ki so se pojavljale na poti, brez večjih težav obdeloval sproti. Bil je prepričan, da nič ni nemogoče. Finžgar je bil tipičen Gorenjec. Bil je utelešenje gorenjske trme, vztrajnosti, marljivosti, delavnosti in iznajdljivosti.
In jasno, bil je zaljubljen v zimo, sneg in smučanje, predvsem v smučarske skoke. V Kropi se je v delavnici svojega očeta izučil za mizarja. Izdeloval naj bi mize, stole in drugo pohištvo, a v resnici so po njegovi glavi rojile druge misli. Zanimale so ga smuči, zanimalo ga je, kako se krivi les ... Če si v tistem času znal narediti svoje smuči, je bila to velika reč. Bil si glavni frajer daleč naokoli. In Finžgarju je bilo kot odličnemu skakalcu več kot jasno, kakšne so dobre smuči. Ko je bil prepričan, da je njegovo znanje dovolj raznoliko, si je sposodil tristo takratnih dinarjev, da je lahko nabavil jesenov les in začel ustvarjati smučke, ki so bile prave umetnine. Nad njimi so bili vsi navdušeni. Pred njegovo delavnico se je skorajda vsak dan pojavil kakšen smučarski zanesenjak, ki si je želel smuči s Finžgarjevim podpisom.
Med drugo svetovno vojno je bil Rudi Finžgar mobiliziran v nemško vojsko, a je pobegnil in se pridružil partizanom. V Cerknem, kjer je bilo po kapitulaciji Italije središče svobodnega ozemlja, je v pritličju nekdanjega penziona Porezen ustanovil delavnico, v kateri so izdelovali smuči za partizane. Takrat so v Cerknem organizirali tudi smučarske tekme, Finžgar osebno pa je pogosto zmagoval v skokih.
Prav na osnovi izkušenj iz Cerknega je Finžgar kmalu po vojni kot pravi vizionar in strateg začel razmišljati o ustanovitvi pravega smučarskega podjetja. In tako je septembra 1945 napočil veliki dan. Takrat je izrekel tisti znameniti stavek: »Kdo bi mislil na spanje, kdo na denar? Svet čaka name. In na Elan.« Tako se je rodila zadruga za izdelavo športnega orodja Elan.
Rudi Finžgar je bil človek, ki se nikoli ni ustavil in je vedno znova bruhal nove in nove ideje. Menda se je nekoč zamišljeno sprehajal po njivah okoli skromnih Elanovih delavnic. »Leta 2000 bo tukaj stala mogočna Elanova tovarna, boste videli,« je dejal kmetom. Pa je stala že leta 1970.
Verjetno je prav on najbolj zaslužen, da se je inovatorsko-izumiteljski duh za vedno naselil v Begunje. Prav zaradi njega so Avstrijci, Francozi, Italijani, Nemci in Švicarji, ki so si tako naduto lastili Alpe, da sploh nikoli niso slišali za Triglav, zavidali begunjsko pamet. Elanov razvojni inštitut si je prislužil sloves nekakšnega smučarskega trendsetterja. Tam se je rodilo nešteto izumov, ki so zaznamovali in spremenili smučanje.
Partizanke
Okoli leta 1944 so partizani uvideli, da se lahko nemški smučarski enoti postavijo po robu le s kvalitetnimi smučmi. In zato so izdali dekret o ustanovitvi smučarske delavnice. Po navodilih Rudija Finžgarja so izdelovali 170 centimetrov dolge in 9 centimetrov široke smuči, ki so jim rekli partizanke.
Rdeči hudič iz
Titolanda
Ko si je Rudi Finžgar leta 1936 ogledal tekmo na Bloudkovi skakalnici v Planici, se je odločil, da se bo smučarskim skokom predal z dušo in telesom. Bil je pogumen skakalec. Leta 1940 je dobil priložnost za prvi skok na takratni velikanki. Skočil je 84 metrov, kar je bil tisti dan celo najboljši dosežek slovenskih skakalcev. Na zadnji predvojni tekmi leta 1941 je z 95 metri postavil slovenski rekord. Bil je tudi prvi slovenski skakalec, ki je preletel stometrsko znamko, a je pri doskoku z roko podrsal po tleh. Po vojni je rekord najprej popravil na 102 metra, kasneje pa še na 117, ki je v veljavi ostal kar devet let. Tudi kot smučarski skakalec je bil znan kot inovator. Da bi med letom bolje rezal zrak, si je omislil nekakšen usnjeni kombinezon rdeče barve, zaradi katerega si je prislužil vzdevek:"Der Rote Teufel aus Titoland" (Rdeči hudič iz Titolanda).
