Smučanje

V zgodnjem jutru tresoč stopam iz mrzlega bivaka v vlažne smučarske čevlje. Na zamrznjene smuči se trudim nalepiti kože, saj sem to sinoči, opojen s snežnimi dogodivščinami, seveda pozabil. Del sebe mi pravi: Pojdi nazaj v toplo spalno vrečo. Drugi del pa zasliši skovikanje koconogega čuka, opazi sramežljivo svitanje za vzhodnim grebenom in zazna tisti nezamenljivi vonj pomladi v gorah. Brez razmišljanja in obotavljanja se zaženem navkreber. Kot bik v maline. Skrbi pustim za seboj, vseeno pa med dolgo hojo premlevam globoke misli; hipnotično gibanje med turno smuko jim nekako pomaga, da dosežejo spoznanja, ki jih v dolini enostavno ne bi. Ob zori zapojejo še ruševci.

Med hojo se jasno zavem, da vsi deli opreme, ki jo uporabljam, ob njihovi proizvodnji za seboj pustijo odtise. Prav tako kot jaz z vsakim korakom rišem vzporednici navkreber. Tako to pač je, vsa bitja s svojim življenjem puščajo odtise, take in drugačne. Volk in gams jih skušata prikriti, ker se jima to obrestuje. Podobno se dandanes godi nam. A če želim smučati in sem odkrit, bom to težko počel brez smuči. In pancerjev, palic, jakne, čelade, nahrbtnika, rokavic … Zakaj bi imel slabo vest, da se preganjam po hribih, ko pa ravno ob tem razvijam povezavo z njimi? Ravno ta je namreč nujno potrebna za to, da se bom zaljubil vanje in jih bom, če bo treba, branil pred buldožerji in nepotrebnimi novimi mega »resorti«. Zadeve so vedno relativne. Tako kot je vrh gore od doline oddaljen manj kot njegova absolutna višina, tako nekaj posekanih dreves za izdelavo smučke relativno odtehta škodo naravi s tem, ker ljudi pripelje na kraje, ki jim vzamejo sapo. Naravovarstvo ni izključitev človeka iz narave, pač pa vabilo človeku v naravo, da jo intimno spozna in se sam odloči, ali bi ji rad pomagal. Le tako se rojevajo pravi borci za očuvanje neokrnjenih kotičkov, saj tako kot drugje tudi tu deluje vzročno posledična povezava.

Vzgib o trajnostnih izdelkih, prijaznih do okolja in ljudi, je zdrav in dober. Človeštvo je do danes prikorakalo prav zaradi tega, ker je bilo trajnostno naravnano. Kjer še prebiva zdrava pamet, je kmetu jasno, da v Alpah nima smisla gojiti kengurujev, da z enim majhnim travnikom ne more preskrbeti 12 krav, pač pa dve, in da je za gradnjo senika ter ograj bolje uporabljati les iz okoliških gozdov, ker je enostavno lažje in ceneje iz drevesa izdelati deske bližje domu, pa še »bolj ziher« je. Zaradi tega tudi brani gozdove, travnike in reke okoli svojega doma. Enako je smučarju stare šole jasno, da je domača gora ali majhno lokalno smučišče najboljši poligon. Zaradi tega bo z obiskom tistega kuclja podpiral njegovo obratovanje. Gre za enostaven prastar koncept, da si pač ne odžagaš veje, na kateri sediš. Takšno vedenje se seveda ni razvilo naključno – kot pri preostalih procesih je evolucija izbrala pravo. Ali, če hočete, trajnostno.

Za naravo bo glavo dal na tnalo le tisti, ki jo zares pozna; smučar, lovec, ribič, pohodnik ali kajakaš. Vsak od njih bo delček narave vsakič, ko gre v svoj element, malce spremenil, tako kot bo narava njega. Če se nam bo uspelo držati enostavnih naukov naših dedov in babic s podeželja, bomo vsi skupaj lahko še dolgo smučali v odročnih dolinah, na ravno prav velikih smučiščih z dobrimi, vzdržljivimi smučmi in brez slabe vesti. Če za smučko torej potrebuješ les, s pametjo sekaj drevesa v okolici tovarne. Če potrebuješ kovino, poišči lokalnega predelovalca. Ko potrebuješ znanje in ideje, daj priložnost ljudem iz okolice tovarne, saj bodo le oni zares »pri stvari« in bodo proizvodnji vdihnili življenje. Na koncu boš dobil skupnost, neusahljiv vir dobrih idej, ohranil funkcionalne gozdove, zanesljivo dobavo materialov in, če boš želel, tudi etiketo, ki bo vse omenjene ekshibicije zdrave pameti deklarirala kot zeleno in trajnostno. Na srečo kaj takega še obstaja. Eno takšnih skupnosti je najti pod Krpinom v Begunjah.

Napisal: Rok Rozman