VIR RAVNOVESJA

Kelsey Serwa Rey je vrhunska smučarka, olimpijska in svetovna prvakinja, dvakratna zmagovalka legendarnih iger X Games, osemkrat je stala na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala. Brez zadržkov jo lahko označimo za eno izmed najboljših smučarskih krosistk vseh časov, a Kelsey je še mnogo več. Po končani karieri vrhunske športnice je opravila študij kineziologije, trenutno prebiva v Whistlerju v Britanski Kolumbiji, kjer deluje kot fizioterapevtka. Poročena je z dolgoletnim partnerjem Stanom Reyem, s katerim ju je združilo prav smučanje. Kelsey je celostno zadovoljna, izpopolnjena oseba. Je čuječa, srečna ženska, ki se veseli vsakega novega dneva. Njena energija izžareva unikatno kombinacijo ženstvene nežnosti in prijetnosti. Je neke vrste utelešenje prijaznosti. In precej zaslug, da je takšna, ima tudi njeno vseživljenjsko ukvarjanje s smučanjem.

Najgloblja, najpomembnejša prijateljstva, ki sem jih v življenju stkala, so nastala v gorah. Vse od otroških tekmovalnih dni do svoje zadnje tekme v svetovnem pokalu smučarskega krosa sem bila obkrožena z dekleti, ki so bila željna zabave, predvsem pa so se razvila v močne, osredotočene, vzdržljive, tople ženske. Delovale smo kot skupina, v kateri smo druga drugo gnale do vedno višje tekmovalne ravni. Postale smo več kot prijateljice, bile smo družina. Priča smo bile uspehom in porazom. V težkih časih smo se spodbujale in bodrile. Zmagoslavja smo znale slaviti iz srca. Med nami so se ustvarile tako močne vezi, zaradi katerih bodo naša življenja vedno prepletena. 

V svetu smučanja sem spoznala tudi svojega soproga Stana Reya. Prvič sva se srečala že pri 13 letih, ko se je meni in prijateljici Sandri pridružil na vožnji s sedežnico. Stan pravi, da sva se mu zdeli odvratni, saj se je večina najinega klepeta na sedežnici osredotočala na prebavo. S smučanjem kot skupnim imenovalcem sva postala velika prijatelja, dokler ni nekega dne najino prijateljstvo preraslo v nekaj več. Šestnajst let po tisti prvi vožnji s sedežnico sva se poročila. 

Odnosi, stkani s smučanjem, so enkratni. Z zmagoslavji in padci, smehom in solzami so te vezi prestale preizkus časa in razdalje ter dokazale, da smučanje ni le šport – je način življenja, ki ga delimo s tistimi, ki so nam dragi. Smučarska skupnost me je seznanila z ljudmi, ki so oblikovali moje življenje na načine, za katere nisem mislila, da so sploh mogoči, in za to sem jim večno hvaležna. 

Čas v naravi pozitivno vpliva na duševno zdravje, saj zmanjšuje stres, anksioznost in depresijo, hkrati pa spodbuja umirjenost, sprostitev in dobro počutje. V primerjavi z mestnimi okolji ljudje, ki preživljajo več časa v naravi, proizvajajo manj stresnega hormona kortizola. Izpostavljenost naravnemu okolju je povezana tudi z izboljšanim razpoloženjem, vitalnostjo in kognitivnimi funkcijami. Smučanje ponuja edinstveno priložnost za izkušnjo čuječnosti v gibanju. Ne morete premišljevati o delu, ko se osredotočate na sneg pod nogami. Ko smo osredotočeni na vsak zavoj, lahko opustimo vsakodnevne motnje in izkusimo manj stresa in tesnobe.

Med svojo smučarsko kariero sem se naučila, kako lahko um, ko je osredotočen na sedanji trenutek, premaga zaznane omejitve. Leta 2011 sem zmagala na igrah X-Games, tako da sem pri ciljnem skoku z višine skoraj petih metrov priletela na zadnjico, pri čemer sem si stisnila dve vretenci, obtolkla trtico in utrpela obsežne poškodbe mehkega tkiva na hrbtu. Vrnitev na sneg se je zdela nemogoča, še posebej ker je bilo do svetovnega prvenstva samo sedem dni. V tistih nekaj dnevih sem se komaj zvalila iz postelje. Ker nisem mogla trenirati, sem naslednjih šest dni preživela v postelji ali na terapevtski mizi in ure in ure gledala televizijo. Sedmi dan sem začutila, kako moje telo kriči, ko sem se sklonila, da bi si zapela zaponke na smučarskih čevljih. Toda ko sem stala na startnih vratih, so moji možgani signalom bolečine preprečili vstop v mojo zavest. Lahko sem se osredotočila samo na trenutno nalogo: prečkati ciljno črto med prvima dvema. Čudežno sem zmagala.

Rekreacija na prostem je neprecenljiva priložnost, da opustite vse, kar vam ne služi. Leta 2011 sem opustila bolečine v hrbtu in se osredotočila samo na tekmo. V drugih okoliščinah nam lahko gibanje v naravi pomaga pri osvobajanju od travm, tesnobe, skrbi in dvomov. Dandanes mi smučanje ponuja zatočišče tolažbe. Zame je to dejavnost, s katero pobegnem od pritiskov odraslega življenja in se ponovno povežem s seboj, smučarskimi prijatelji in naravo. 

Pri čuječnosti gre za popolno prisotnost v trenutku, brez obsojanja ali navezanosti na misli ali čustva. Pomaga nam razviti umirjeno zavedanje svojih občutkov in sveta okoli nas, kar nam omogoča, da se z izzivi spopademo z jasnimi mislimi in nameni. Čuječnost blaži tesnobo, depresijo in stres, hkrati pa krepi dobro psihično počutje, pozornost, spomin in sprejemanje odločitev. Čuječnost ne vpliva le na duševno zdravje, ampak tudi izboljša atletsko zmogljivost.

Vadba čuječnosti ponuja mentalno prednost, ki presega fizično moč. Ko sem se vrnila po zastrašujoči poškodbi, sem se na poti do olimpijskih iger borila s številnimi notranjimi dvomi. Ker sem dosledno sodelovala s športnim psihologom, sem sprejela pristop MAC (mindful, accepting, committed – čuječ, sprejemajoč in predan). Zavedajoč se svojih živcev in fizičnega nelagodja, sem ta čustva sprejela, 
ne da bi okrepila njihov vpliv. Predana sem bila izvedbi svojega načrta dirke v skladu s svojimi osebnimi vrednotami: odpornostjo, vztrajnostjo in vero vase. Osredotočala sem se na to, kako želim presmučati vsak del proge. Ta miselnost, skupaj s trdim delom in malo sreče, je postala vredna srebrne olimpijske medalje.

Vključevanje čuječnosti v tekmovanje mi je omogočilo optimizirati uspešnost z negovanjem zavedanja sedanjega trenutka. Biti poln uma in ne brez misli zagotavlja koristi za duševno zdravje, spodbuja odpornost in krepi kognitivne funkcije. S sprejemanjem neobsojajočega zavedanja lahko posamezniki spremenijo svoj odnos do sebe in sveta.

V športu sem doživela veliko vzponov in padcev. Od tega, da sem v nekem trenutku vodila na lestvici svetovnega pokala, do tega, da sem utrpela poškodbo ob koncu sezone. Moja samozavest je padala in padala ter te vzpone in padce zasenčila. Ob vrnitvi sem se počutila negotovo, toda z izpostavljenostjo zahtevnejšim razmeram se je moja samozavest ponovno okrepila, ko sem sebi dokazala, da imam moč vztrajati.

Olimpijske igre 2018 bi bile moje zadnje igre, saj sem v predhodni sezoni prestala tretjo operacijo kolena. Za razliko od prejšnjih vrnitev po poškodbi sem ob sebi imela najboljšo prijateljico, sopotnico in soigralko. Britt Phelan in jaz sva druga drugo podpirali in izkoristili svoje edinstvene prednosti za skupen uspeh. Čeprav so nas tekmice nekoliko spregledale, sva ostali osredotočeni na mikro izboljšave, ki sva jih pri vsaki vožnji naredili. Postopno sva gradili zaupanje v svoje smučanje zunaj soja žarometov.

Noč pred našo olimpijsko tekmo sem s svojo športno psihologinjo izvajala vaje za krepitev samozavesti. Verjela je, da bi se lahko uvrstila na oder za zmagovalke, če bi izkoristila 90 odstotkov svojega potenciala. Čutila sem, da bi lahko bila še boljša. Včasih bi svoje razmišljanje lahko strnila v poved: »Za zmago bom morala premagati vse te ženske.« Tokrat sem svojo miselnost spremenila v: »Če bodo moje tekmice želele zmagati, me bodo morale premagati.« To je bila subtilna, a vplivna sprememba v načinu razmišljanja.

Ko sem stala na startu, tik pred finalnim bojem za naslov olimpijske prvakinje, sem bila samozavestna in pomirjena. Pomirjalo me je tudi dejstvo, da sem ob sebi imela Britt. Vedela sem, da sva sposobni doseči veličasten rezultat. In bilo je le vprašanje nekaj minut, preden je to spoznal tudi ves svet. Ciljno črto sva prečkali kot prva in druga ter na olimpijskih igrah zmagali!

Ob pandemiji covida-19 smo med drugim spoznali, kako pomembna je družbena povezanost pri spodbujanju duševnega, čustvenega in fizičnega zdravja.

Čez noč nismo več smeli biti v javnosti, se držati za roke, praznovati pomembnih osebnostnih mejnikov, obiskovati fitnesa ali smučati. Ko so omejitve popustile, sem se počutila utrujena od drugih, a hrepenela po človeških stikih brez krivde. Kljub umirjanju pandemije se skupnosti še vedno spopadajo s prevelikimi odmerki, duševnim zdravjem, brezdomstvom in obremenitvijo zdravstvenega varstva.

Nič več ne jemljem za samoumevno neomejenega nakupovanja, improviziranih obrokov ali uživanja v lokalnih jedeh in zabavah po prijetnem smučarskem dnevu. Bolj cenim osebna srečanja, predavanja, klepete na sedežnici in srečanja z drugimi ljudmi med sprehodi s svojim kužkom Baloojem.

Te interakcije, načrtovane ali spontane, so bistvene za naše zdravje in dobro počutje. Posamezniki z močnimi socialnimi vezmi živijo dlje, doživljajo manj depresije in anksioznosti ter hitreje okrevajo po poškodbah in boleznih.

Druženje prežema vse aspekte življenja, ustvarja pozitivne izkušnje in izboljšuje dobro počutje. Uživamo, ko se ponovno zberemo na sedežnici in delimo zgodbe o tisti zadnji epski vožnji ali o vznemirjenju, ko smo se spustili po progi. Zato je dan smučanja v ledenih, grobih razmerah s prijatelji lahko bolj nepozaben kot samo smučanje. Seveda obstaja še neskončno drugih vsakodnevnih priložnosti za druženje.

Vadba ponuja številne fizične prednosti: boljšo kostno gostoto, mišično maso, zmogljivost, hitro okrevanje po poškodbi in zmanjšano tveganje za bolezni. Toda ali enako cenimo njene duševne koristi?

Endorfini, serotonin in dopamin, ki se med vadbo sproščajo, dvigujejo razpoloženje, kognicijo in zmanjšujejo stres. Poleg tega telesna dejavnost zmanjšuje vnetja, oksidativni stres in izboljšuje možgansko prekrvavitev, kar vse prispeva k ohranjanju zdravih možganov.

S prehodom iz športnika v študenta fizioterapije sem iz zelo aktivne osebe postala zelo sedeča. Izkusila sem poslabšanje fizičnega zdravja in duševnega počutja. Počutila sem se utrujeno, izčrpano, pod stresom in počasno. Težko se je bilo osredotočiti. Dlje ko sem zanemarjala gibalno telesno dejavnost, bolj natrpan se je zdel moj urnik. Da sem se ponovno aktivirala, sem se morala dobesedno prisiliti. Oblikovala sem načrt vadbe, ki je bil specifičen, merljiv, temelječ na dejanjih, realen in pravočasen. Zadala sem si cilj, da bom eno leto pretekla 20 kilometrov na teden.

Tek je bil privlačen, ker sem šla lahko ven z Baloojem in se z malo načrtovanja dobro razgibala. Sprva me je motiviral cilj, čez čas pa sem si prizadevala, da sem tekla hitreje. Začela sem bolje spati, lažje sem si zapomnila različne podatke, imela sem več energije in na splošno sem se počutila srečnejšo. 

Če želite vključiti vadbo v svoje življenje, poiščite tisto, ki vam ustreza. Ostanite dosledni pri svojih prizadevanjih in vse skupaj boste občutili v obliki boljšega fizičnega in duševnega zdravja.

Prijaznost ponuja nešteto prednosti za tistega, ki daje, in za tistega, ki prejema. Vedno pa vključuje velikodušnost in obzirnost do drugih in do sebe. Psihologinja Elizabeth Dunn je dala udeležencem svojega seminarja pet ali 20 dolarjev in jim svetovala, naj denar porabijo zase ali za koga drugega. Tisti, ki so denar zapravili za druge, ne glede na znesek, so bili bistveno srečnejši od tistih, ki so denar zapravili zase.

Prijaznost znižuje krvni tlak s sproščanjem nevrotransmitorjev, ki zmanjšujejo stres, krepijo socialno podporo, aktivirajo parasimpatični živčni sistem in zmanjšujejo vnetja. Te poti spodbujajo sprostitev, zmanjšujejo stres in vzdržujejo zdrav krvni tlak ter optimizirajo zdravje srca in ožilja.

Sočutje do samega sebe vključuje ravnanje s samim seboj enako prijazno, kot bi pričakovali od prijatelja. Vključuje, da si daš prostor, da narediš napake, sprejmeš, kje si, ter da imaš potrpljenje in vztrajnost, da si prizadevaš za dosego svojih ciljev. Sprejmite neuspeh, sodelujte v pozitivnem samogovoru, potrdite svoja čustva, obkrožite se z ljudmi, ob katerih se počutite celovite, postavite meje, naučite se reči ne in poiščite podporo v času stiske.

Prijaznost je dobro prakticirati vsak dan. Pogosto se sploh ne zavedamo vpliva, ki ga ima na prejemnika ali nas same. Ta dejanja, ki so pogosto majhna, imajo daljnosežne učinke. Prijaznost do drugih ohranja krog dajanja, zaradi česar je naš svet boljši. Prijaznost do sebe vam daje najboljšo priložnost za doseganje odličnosti. 

Že dve leti sodelujem s smučarskim središčem Big White in Elanom pri organizaciji ženskega smučarskega dneva. Ta prireditev, ki sovpada z mednarodnim dnevom žena, je namenjena smučarkam, ki podpirajo ženske na celodnevnem smučarskem dnevu. Vsak zbrani dolar pa gre za žensko zavetišče Kelowna.

Smučarske skupine je vodila zvezdniška posadka divjih žensk, ki so delile skrivne kotičke, spodbujale udeleženke pri raziskovanju svojih sposobnosti onkraj svojega območja udobja. Poleg tega so pomagale graditi zaupanje in skupnost. Med kričanjem in vriskanjem ob smučanju mimo dreves in ob zabavnih klepetih med vožnjo s sedežnico so se med nami stkale trajne vezi. Udeleženke so imele tudi ekskluziven dostop do predstavitve celotne ženske kolekcije smuči W Studia.

Po razburljivem dnevu na pobočjih smo se namestile na blazine za obnovitveno uro joge in se ponovno povezale s svojim duhom in telesom. Podprla so nas številna mala lokalna podjetja, ki so v lasti ali upravljanju žensk in ki so prispevala predmete za tiho dražbo. Med glavnimi nagradami so bile tudi smuči Elan Ripstick Black Edition 94. Napetost se je povečala, ko smo izžrebali dobitni listek. Zmagovalka 
je bila navdušena.