Z VOYAGERJEM DO POLARNEGA SIJA

Prepotovala sva že precej sveta in na potovanjih doživela marsikaj, vendar se redko znajdeva v deželi, ki naju očara s svojo neizmerno lepoto. Finska naju je. To je fantastičen kotiček sveta, ki ponuja številna nepozabna zimska doživetja. 

Let iz Helsinkov do letališča Kittilä traja približno dve uri in pol. A ko izstopiš iz letala, se dobesedno znajdeš v drugem svetu. Letališka stavba je majhna, predvsem pa je dobršen del leta obdana s snegom. V sneg oziroma led so odete tudi vse ceste, ki vodijo do letališča, zato avtomobili med vožnjo spuščajo čuden zvok, saj imajo nameščene posebne pnevmatike z nešteto majhnimi jeklenimi žebljički, ki se med vrtenjem vedno znova zapičijo v površino in skrbijo za kolikor toliko dober oprijem. Brez njih bi bila vožnja nemogoča. Če se tam znajdeš sredi zime, je velika verjetnost, da boš pristal v trdi temi. Decembra sonce sploh ne vzide, po zimskem solsticiju, 22. decembra, pa je vsak dan nekaj več svetlobe. Nad 65. vzporednikom je resnično vse drugače. Na tej geografski širini se začenja polarni pas, ki si ga v Evropi delijo Norveška, Švedska, Finska in Rusija. Tam se razprostira tudi posebna pokrajina, ki jo poznamo pod imenom Laponska. Na Finskem ji rečejo Lappi.

Sredi zime doživeti zasnežena prostranstva, ki jim ni videti konca, je svojevrstno doživetje. Menda se lahko pohvalijo z najčistejšim zrakom na svetu. Res je, da je zelo hladen. Temperature se gibljejo okoli 20 stopinj pod lediščem, včasih se spustijo tudi do –40 stopinj Celzija. Če si oblečen v primerna oblačila, na mraz pozabiš. Popolnoma suh sneg in na milijone smrek namreč ustvarjajo nepozabno naravno kuliso. 

Morda največji čar severnih dežel je aurora borealis oziroma severni polarni sij, ki nastane, ko električno nabiti delci s Sonca, ki jih prinese tako imenovani sončev veter, pridejo v stik z Zemljinim ozračjem in tam reagirajo ter posledično zasvetijo. Takrat nastane poseben svetlobni efekt, ob katerem se zdi, kot da bi nebo plesalo v ritmih zeleno-vijoličaste svetlobe. Prizor je dobesedno nadrealističen in ustvari vtis, kot da bi se znašel na nekem drugem planetu. Severnjaki so se v dolgih tisočletjih popolnoma privadili na težke vremenske razmere, hkrati pa se odlično zavedajo privilegijev, ki jim jih je poklonila mati narava. Finci so namreč mojstri minimalistične naravne arhitekture. Ustvarili so posebne, skorajda popolnoma steklene bungalove, iz katerih je mogoče kar iz postelje opazovati predstavo severnega sija. Ko ležiš na hrbtu in zreš v nebo, ki ustvarja zelene vzorce organskih oblik, se lahko predaš občutku popolne tišine in samote. No, s samoto tam na severu res nimajo težav. Menda je tam precej več severnih jelenov kot ljudi, res pa je, da vsak jelen komu pripada, čeprav več kot osem mesecev čisto sami tavajo po tamkajšnjih prostranstvih. Med drugim vsako leto zmagovalcem tradicionalnega slaloma za svetovni pokal v Leviju podarijo severnega jelena.

Tudi vožnja s sanmi, ki jih poganja vprega severnih jelenov, je del severnjaške kulture. Dolga stoletja so bile sani na jelenji pogon edino zanesljivo prevozno sredstvo v zimskih razmerah. Šele v zadnjega pol stoletja so ga nadomestile motorne sani, tako da je danes vožnja s sanmi, ki jih vlečejo jeleni, ena izmed najbolj priljubljenih turističnih atrakcij. In po dnevu, polnem severnjaških dogodivščin, se prileže kozarček močnega žganja v ledenem baru, v katerem ga postrežejo kar iz kozarca, izdelanega iz ledu. Pred spanjem pa si je mogoče privoščiti še razvajanje v savni ali arktičnem spaju na prostem. 

Seveda bi bil greh, če v to sneženo kraljestvo ne bi vzeli smuči. Levi je največje finsko smučišče, ki zaradi svojevrstnih vremenskih razmer ponuja osupljivo smučarsko izkušnjo na popolnoma suhem pršiču. A potovati tako daleč na sever s svojimi smučmi predstavlja precejšen logistični izziv. Vse skupaj je še toliko teže in naporneje, če potovanje vključuje tudi prevoz z letalom. A tokrat je bilo čisto drugače. Potovala sva namreč z zložljivimi smučmi Voyager. Namesto skoraj dva metra dolgih torb sva jih elegantno zložila v posebni torbi, v katerih je bilo dovolj prostora še za vso drugo opremo – smučarske čevlje, palice, čelado, očala, rokavice, smučarsko jakno in hlače. Pakiranje še nikoli ni bilo tako enostavno. Po pristanku sva smuči prevzela na običajnem tekočem traku, kjer je bila tudi vsa preostala prtljaga. Čeprav sva najela razmeroma majhen avtomobil, sva vse skupaj brez težav zložila v prtljažnik, v katerem je bilo dovolj prostora še za dva kovčka in nahrbtnika, pri tem pa nama sploh ni bilo treba podirati zadnjih sedežev. Do gondole sva se odpeljala, kot bi šla do trgovine.

Smuči Voyager naju niso navdušile samo s tem, da olajšujejo potovanje, temveč so naju prepričale tudi s svojo uporabnostjo in voznimi lastnostmi. Tisti posebni štiriosni mehanizem, ki skrbi za zlaganje oziroma sestavljanje smuči, deluje brezhibno. Smučka se sestavi z enim samim manevrom. In med vožnjo se sploh ne čuti, kar pomeni, da se smuči Voyager po svojih voznih lastnostih sploh ne razlikujejo od klasične smučke. Na snegu se obnašajo odlično in v vsakršnih snežnih pogojih ponujajo odlične občutke ter omogočajo samozavestno, stabilno vijuganje s kratkimi in dolgimi zavoji pri kakršnikoli hitrosti. Tudi zložljive smučarske palice in obe torbi, ki sta oblikovani po meri, odlično služijo svojemu praktičnemu namenu.

Smuči Voyager so nama pisane na kožo. V svojem bistvu so zasnovane za vedno večjo skupino uporabnikov, ki sicer izvirajo iz urbanih okolij, vendar izkoristijo vsak prosti trenutek za pobeg v naravo. Točno takšna sva namreč tudi midva.