Čas na moji strani

Wengen je majhna vasica v osrčju Bernskih Alp. Je dokaz, da romantična predstava o idiličnem gorskem raju ni le iluzija. Avtomobil je treba pustiti spodaj v dolini in potem te ozkotirna železnica odpelje v pravljični svet, kakršnega so poznali naši dedki in babice. Švicarji imajo več kot očitno izvrsten občutek za ohranjanje najboljšega, kar sta ustvarili preteklost in tradicija, hkrati pa znajo to subtilno združiti z dobrotami, ki jih ponuja sodobnost.

Wengen, nad katerim se dvigajo številni mogočni vršaci, med katerimi dominirajo Eiger (3967 m), Mönch (4110 m) in Jungfrau (4158 m), je svetovno slavo dosegel po zaslugi smučarskih tekmovanj za pokal Lauberhorn, ki jih organizirajo že vse od sredine tridesetih let prejšnjega stoletja. Najdaljši smuk na svetu je dolg skoraj štiri kilometre in pol, najboljši tekmovalci pa ga prevozijo s povprečno hitrostjo več kot 100 km/h, števci hitrosti pa se povzpnejo tudi do 160 km/h. Slalom slovi po svoji zahtevnosti in strmini, ki jo uspešno premagujejo le najboljši mojstri. Tesno je povezan tudi z zgodovino znamke Elan in slovenskega smučanja. Leta 1980 je namreč Bojan Križaj na tej strmini dosegel sploh prvo jugoslovansko in hkrati tudi slovensko zmago na tekmah svetovnega pokala. Naslednje leto je uspeh ponovil, čeprav je bil po prvi vožnji šele deseti. Elanove barve je več kot uspešno zastopal tudi Ingemar Stenmark, ki je v svojo bogato zbirko dodal tudi nekaj wengenskih zmag.

V tem kraju, tako tesno prepletenem s smučanjem, je doma olimpijski zmagovalec v smučarskem krosu Ryan Regez. Pravzaprav je zanimivo, da iz kraja s tako bogato smučarsko tradicijo ni doma več vrhunskih smučarskih asov. V tridesetih letih je na lauberhornskih progah sicer kraljeval domačin Karl Molitor, poleg njega pa še dva nosilca olimpijskih medalj. A vsi so odličja osvajali še pred drugo svetovno vojno. Šele leta 2022 je Ryan Regez pozlatil wengensko smučarsko zgodbo. 

Obiskali smo ga na precej siv poznomarčevski dan, ko tudi sicer sneg izgublja svojo belino in ko ga izpodriva trava sramežljivo zelene barve. Če bi bilo na dan legendarnega smuka tako slabo vreme, lauberhornskih junakov zagotovo ne bi spustili na progo, temveč bi jih raje povabili v kočo na tradicionalni švicarski fondi. A tako pač je. V hribih je kdaj tudi megla. 

Druženje z Ryanom v kraju s približno 1300 prebivalci je posebno doživetje. Vsi ga poznajo in vsi ga obožujejo. Otroci ga gledajo z velikimi očmi, odrasli ga pozdravljajo in trepljajo, dekleta ga občudujejo. Ko smo se z Männlichena spustili nazaj v Wengen in izstopili iz gondole, nas je Ryan na hitro povabil v turistični urad: »Pojdimo pozdravit moj kristalni globus!« V tamkajšnji vitrini so namreč na ogled njegove najdragocenejše trofeje z izjemo zlate olimpijske medalje. »Ta je pri meni doma in jo pogosto božam,« dodaja Ryan.

Ryan pravzaprav sploh ni čistokrvni Švicar. Njegova mama je namreč Angležinja, zato angleško govori s tipičnim gentlemanskim naglasom. A če si rojen v Wengnu, si tako ali drugače obsojen na smučanje. Če je tvoj oče smučarski trener, je usoda tako rekoč zapečatena. A v Ryanovem primeru smučanje nikoli ni bila prisila, temveč najbolj žlahtna ljubezen. »Na otroštvo in odraščanje imam čarobne spomine. Tukaj smo bili zaščiteni pred številnimi negativnimi vplivi sodobnega sveta. Tukaj ni gneče, prometa, naglice. Že kot otrok sem se navadil na življenje v sožitju z naravo. S prijatelji sem se neskončne ure igral v gozdovih in hribih. Od takrat obožujem različne oblike dogodivščin v naravi. To je pomemben del moje osebnosti.«

Na smučke so ga postavili že zelo zgodaj, ko je imel dve ali tri leta. »Moj oče je bil trener, ki me je naučil prvih smučarskih korakov. Spominjam se, da smo se po šoli pogosto odpravili na smučanje. To je bilo vsaj štirikrat na teden. Seveda smo vsako leto gledali tudi tekmovanja za pokal Lauberhorn. Otroci smo kot obsedeni zbirali avtograme najboljših smučarjev sveta. Osebno sem se najbolj navduševal nad Hermannom Maierjem. Člani Smučarskega kluba Wengen smo pogosto trenirali na lauberhornskih progah za smuk in slalom. Zelo lepe spomine imam na smuk leta 2011, ko so mi še kot najstniku zaupali vlogo enega izmed predtekmovalcev.«

Ryan Regez je že vrsto let član Elanove pisano mednarodne ekipe v smučarskem krosu. Bil je še najstnik, ko se je navdušil nad smučmi iz Begunj. »Na neki način sem bil od nekdaj posebnež. Nikakor nisem želel smučati s smučmi, ki so jih imeli vsi. Ko sem smuči leta 2007 menjaval, sem na vsak način želel preizkusiti tudi smuči znamke Elan, o katerih sem slišal veliko dobrega in lepega, predvsem pa sem vedel, da so s svojimi inovacijami zelo močno vplivale na razvoj smučanja. Takoj so mi bile všeč. In od takrat smučam z Elankami. Tekmovalna ekipa znamke Elan, ki jo vodi Blaž Lazar, je zame kot družina. Odlično se razumemo. Pogosto se zabavamo. Hkrati pa se veliko pogovarjamo o razvoju in izboljševanju smuči. Fantje iz razvojnega oddelka so res veliki strokovnjaki, ki vedno prisluhnejo našim idejam in nam vedno znova pripravijo smuči, s katerimi smo lahko še boljši in hitrejši.«

Smučarji so posebna skupina ljudi. So nekakšni mešanci med divjaki, junaki in neustrašneži. Med njimi je precej takšnih, ki pogosto prestopijo tanko črto, ki loči uspeh in katastrofo. Tudi Ryan je imel kar nekaj divjih let, ko se je predajal druženju s prijatelji in zabavam. »Ko sem z alpskih disciplin prešel v smučarski kros, sem sprejel popolnoma zavestno odločitev, da se mu posvetim v popolnosti. To je pomenilo popolno predanost in osredotočenost. Od takrat nisem želel ničesar prepustiti naključju, predvsem pa s kakšnimi neumnimi, nepremišljenimi potezami nisem želel ogroziti vloženega dela in odrekanj. Takrat sem se odpovedal nekaterim športnim aktivnostim, ki sem jih imel zelo rad. Prenehal sem se ukvarjati z nogometom in drugimi kontaktnimi športi, pri katerih je možnost poškodb razmeroma velika. A to nikakor ne pomeni, da samo smučam in treniram v telovadnici. Zelo rad igram tenis in odbojko na mivki, uživam v vožnji z gorskim kolesom ...«

Ryan je sezono 2021/22 začel z zmago v Innichenu na Južnem Tirolskem. Tik pred olimpijskimi igrami v Pekingu je dosegel dve zaporedni zmagi v švedskem Idre Fjällu, ki sta ga na Kitajskem postavili v vlogo glavnega favorita. »Ko me je televizijski novinar vprašal, kakšni so moji olimpijski cilji, sem dejal, da bi bil zadovoljen z vsako medaljo. A to je bila čista laž. V resnici sem si želel samo zlato medaljo. Neštetokrat sem vizualiziral olimpijsko vožnjo, na koncu katere so mi okoli vratu obesili zlato medaljo.« In potem se je zgodil trenutek, ki je spremenil vse. »Še vedno se pogosto spomnim finalne vožnje in vsakič znova mi gredo po hrbtu mravljinci. Spominjam se, da nisem najbolje začel, a na srečo se tudi nobenemu izmed mojih treh tekmecev ni posrečil dober start. Ko sem na prvih valovih prevzel vodstvo, sem si dejal: 'O moj bog, spredaj sem.' Vodstvo mi je uspelo ohraniti do zadnjega zavoja. Ker je bilo sonce precej nizko, sem lahko vseskozi videl sence tekmecev. Potem senc na lepem ni bilo več. Tudi slišal nisem ničesar. Takrat sem vedel, da je moja prednost precejšnja. Srce mi je začelo divje razbijati v prsih, še preden sem prečkal ciljno črto. To je občutek, ki ga ne morem opisati z besedami.«

Ko je prišel domov v Wengen, so mu priredili veličasten sprejem. »Prijatelj me je spremljal, ko sem se z vlakom iz Lauterbrunnena peljal v Wengen. Ko sva izstopila iz vagona, nisem mogel verjeti, koliko ljudi se je zbralo na železniški postaji in na glavni ulici. Šele takrat sem dojel razsežnosti svojega dosežka. Predvsem pa me je razveselilo dejstvo, da v mojem uspehu uživajo tudi moji prijatelji, sorodniki in sovaščani.«

Od takrat je bilo vse drugače: »Spremembe so bile dobre in slabe. Lepo je, ko te ljudje prepoznavajo na cesti in ti čestitajo, a včasih bi si zaželel nekaj več zasebnosti.«

Ko vrhunski športniki dosežejo vrhunec, se nekateri pogosto spoprimejo s praznino in pomanjkanjem motivacije, drugi pa se še bolj zavzeto vržejo v delo. »Kmalu po olimpijskih igrah se je začel še boj za veliki kristalni globus, ki sem si ga želel podobno kot olimpijsko medaljo. Trije tekmovalci smo bili v tem boju neverjetno izenačeni, zato enostavno ni bilo časa za spanje na lovorikah.« Ryan je na zadnji tekmi sezone dosegel še svoj drugi veliki cilj in osvojil globus. Tistega, ki je zdaj na ogled v vitrini turističnega urada v Wengnu.

 A na lastni koži je spoznal tudi nepredvidljivo stran športa. Na eni izmed prvih dirk sezone 2022/23 v Arosi si je poškodoval koleno. Moral je na operacijo in sezono zaključiti. »Ob padcu sem zaslišal čuden zvok. Najprej sem mislil, da je to zvok vezi, ki so se odpele, a ko sem videl, da imam obe smučki še vedno pripeti na nogah, mi je postalo jasno, da je zvok prišel od nekod drugod. Po operaciji se je začelo obdobje rehabilitacije, ko sem imel veliko časa za premišljevanje. Poleg tega sem čas izkoristil za študij poslovnih financ in opravil kar precej izpitov. Ob tem sem sistematično treniral v telovadnici. Ko mi je bilo težko, sem se spomnil občutkov, ko sem osvojil olimpijsko medaljo in kristalni globus. Ni mi preostalo drugega, kot da grem optimistično naprej. V resnici sem prepričan, da se bom vrnil močnejši in da je čas na moji strani.«