ČISTO NA JUG

Vedno sem verjela, da lahko s pravim pozitivnim pristopom sprožiš verižno reakcijo dobrih stvari. Točno to se je zgodilo po mojem lanskem čudovitem potovanju na Aljasko. In potem se mi je sreča še bolj nasmehnila. Dobila sem namreč priložnost za raziskovanje dela sveta, ki sem ga poznala le iz knjig in filmov. Brala sem o vseh tistih velikih raziskovalcih, kot so Roald Amundsen, Robert Falcon Scott in drugi, ki so bili med prvimi, katerih oči so ujele lepoto belega polarnega okolja, pokritega z večnim snegom in ledom ter okrašenega s kristalnimi ledenimi gorami. Prav nikoli si nisem predstavljala, da se bom kdaj dotaknila te neznane dežele. Antarktika! Na Zemlji ni kraja, ki bi ji bil podoben. To je dežela ekstremov – najhladnejša, najbolj vetrovna, najvišja in najbolj suha celina. Le en odstotek srečnežev, ki so se kdaj izkrcali tam, je dobil priložnost smučati na tamkajšnjem snegu. Zato se počutim tako rekoč počaščeno, da sem ena izmed njih. To potovanje predstavlja uresničitev dolgoletnih sanj in kar razganja me od navdušenja, da bi vsak trenutek tega potovanja delila tudi z drugimi.

Naša pustolovščina se je začela z drznim izletom čez zahrbten Drakov prehod, legendarni vodni odsek, ki je znan po izredno zahtevnih vremenskih razmerah. To je največja preizkušnja za vsakega kapitana. A v pričakovanju čudežev, ki so nas čakali, smo se z izzivom pogumno spopadli.

Prvi dan smo prispeli na Otok prevare (Deception), območje aktivnega vulkana, ki je v 19. in 20. stoletju gostil postaje za lov na tjulnje in kite. Velike sode so uporabljali za shranjevanje kitovega olja. Ko sem izvedela, da kitov ne ubijajo več, mi je odleglo. Zadnjič je vulkan tam izbruhnil leta 1969, ko je uničil britansko bazo B. Sicer pa je to edinstvena pokrajina, ki jo sestavljajo pusta vulkanska pobočja, plaže in ledeniki, posuti s pepelom. Vzdušje z zapuščeno tovarno, črnim peskom in meglo tistega dne je bilo mistično, strašljivo in čarobno hkrati. Vse skupaj so popestrili čudoviti mali pingvini, ki so švigali in se čohali po plaži. To je bil prizor, ki je moje srce napolnil z otroškim veseljem.

Drugi dan smo se končno približali nedotaknjeni lepoti te čudežne ledene dežele. Moji Ripsticki so se prvič dotaknili tal in snega Antarktike. To je precej nadrealističen občutek, saj skorajda ni besed, ki bi lahko opisale osupljivo lepoto in čar tega kraja. Sredi velikih ledenih gora sem se počutila svobodno. Narava jemlje dih. Vsak dan smo opravili nekaj turnosmučarskih izletov. A od trenutka, ko smo stopili z ladje, smo zelo pazili na tamkajšnji krhki ekosistem. Vedno znova smo očistili in razkužili svojo opremo, predvsem pa za seboj nismo puščali nobenih sledi.

Vsak dan me je ob 7. uri zjutraj zbudil ladijski alarm. Zbudila sem se z navdušenjem in radovednostjo, kaj me čaka pred mojo sobo. Vedno sem začela s skodelico kave, oblekla sem svoja najtoplejša oblačila in se odpravila na krov, s katerega sem opazovala osupljivo lepo pokrajino. Vsak dan so se mi oči zaiskrile od začudenja in nasmeh tako rekoč ni izginil z mojega obraza. Moja duša se je na tej strani planeta počutila resnično sproščeno in radostno.

Ves čas potovanja nismo imeli povezave Wi-Fi ali kakršnegakoli drugega omrežja. Sploh si nisem predstavljala, kako osvobajajoče in pomirjujoče je biti ločen od sveta. Zato sem se odločila, da da bom enkrat na leto za vsaj deset dni izklopila telefon in se umaknila v samoto, da se ponovno povežem sama s seboj. Nekaj globoko izpolnjujočega je v tem, da smo popolnoma prisotni, še posebej v tako čudovitem okolju.

Tretji dan smo prispeli v zaliv Wilhelmina, ki je obdan z vrtinčenimi snežinkami in visokimi ledenimi gorami. Sredi čiste veličine te zamrznjene divjine sem se ponižno zavedela svoje majhnosti. Redek privilegij je biti priča tako surovi lepoti in križariti daleč od vsega.

Bilo je zelo hladno in seveda je vse pomrznjeno. Pravzaprav je čista redkost videti, kako pada sneg in kako se nabira popolnoma suh pršič. Res smo imeli srečo, da smo doživeli takšno vreme in smo smučali po tako svežem snegu. A na žalost je to verjetno posledica globalnega segrevanja. Tistega meglenega dne smo se povzpeli na otok Nansen. Vse je bilo belo, a hkrati tako zelo čarobno. 

Preden smo se spustili z ladje in se s čolni podali proti Antarktiki, smo morali vsak dan oprati in razkužiti vso opremo. Za ohranjevanje pokrajine smo imeli več omejitev: ob izstopu iz čolna nismo smeli imeti nobene hrane in pijače. Antarktika je drug svet, beli tečaj, in naj takšen tudi ostane. Čarobno je, vse je gromozansko, ledeno in belo.

Četrti dan se je začel z dnevom modrih ptic na otoku Wiencke. Snežilo je dan in pol, potem pa se je vrnilo modro nebo. Celotna ekipa je bila zelo navdušena in ves dan smo hodili gor in dol po otoku. Z vremenom smo imeli veliko srečo, poleg tega pa začuda ni bilo nobenega vetra. Za konec dneva smo se še enkrat odločili povzpeti po velikem kuloarju, ki smo ga videli od daleč. Z vodnikom smo se prepričali, da je sneg stabilen. Vse odlično, zelena luč gori. Zadnjih 200 metrov je bil sneg tako globok, da smo se do vrha resnično namučili. Tudi tam znajo biti gore zelo strme, tisti kuloar je imel okoli 45 stopinj naklona. Spominjal me je na gore v Chamonixu, kjer živim. In priznam, da si nisem mislila, da so gore na Antarktiki lahko takšne. 

Peti dan smo z ladjo prečkali kanal Lemaire, da bi dosegli še en otok. Živalski svet na Antarktiki je neresničen – medtem ko smo bili na ladjici, smo videli veliko kitov. To so res mogočna bitja. Tudi na otokih je bilo veliko pingvinov in tjulnjev.

Šesti dan se nam je približevala ogromna nevihta, zaradi katere smo morali pot skrajšati, da smo lahko prečkali Drakov prehod. Tri dni smo se trudili priti nazaj v Ushuaïo. Valovi so bili tako veliki, da so me med spanjem dobesedno vrgli iz postelje. Tisto noč v resnici sploh nisem mogla spati, ker je morje ladjo premetavalo v vse smeri. To je bila nora izkušnja in na trenutke sem mislila, da bomo vsi umrli. Ko je prišel čas za večerjo, smo morali krožnike in kozarce ves čas držati v rokah. Potem smo po nekem velikem valu slišali, da vse pada in se lomi po tleh. 50 krožnikov na tleh hkrati. Toda po treh pestrih dneh nam je končno uspelo priti nazaj v Argentino. Na tej poti sem se pridružila ekipi, katere članov nisem poznala. Pravzaprav smo se prvič videli, ko smo obuli škornje. Toda v tem okolju nam je uspelo izraziti svojo ustvarjalnost. In vse te različne okoliščine so nam pomagale, da smo se vsak dan malo bolje spoznavali. Delili smo edinstvene izkušnje in se zanašali drug na drugega. Zelo kmalu smo se zavedeli, da nam kaj drugega sploh ne preostane, saj smo bili na območju, od katerega je najbližja pomoč oddaljena dva dni plovbe.

Tako sem imela priložnost smučati z veličastnih gora v družbi čudovitih ljudi, polnih ponižnosti. V tako kratkem času sem se veliko naučila o sebi, življenju in naravi. To je bila dragocena izkušnja. Smejali smo se, se bodrili in skupaj prestali nevihte ter oblikovali vezi, ki bodo trajale večno. Zaradi tega Antarktike sploh nisem hotela zapustiti. Te dogodivščine ne bom nikoli pozabila. To je bila izkušnja, ki mi je spremenila življenje. Zelo hvaležna sem, da lahko potujem po svetu in doživljam tako čudovite kraje. Ta kraj je v moji duši pustil neizbrisen pečat in vzbudil strast do raziskovanja, ki ne bo nikoli zbledela. Duh te pustolovščine nosim s seboj, kamorkoli grem. Lebdim z vibracijo in energijo življenja. Videla sem že toliko lepih krajev, toda ta je bila moja najljubša dogodivščina doslej.

Hvala, Antarktika, za vedno si se mi usedla v srce!