VAS TALENTOV

Begunje na Gorenjskem so poseben kraj. Od tam izvirata dva svetovna fenomena. Poleg smučarskega inovatorja Elana je iz Begunj doma tudi Ansambel bratov Avsenik, ki velja za utemeljitelja narodnozabavne glasbe na Slovenskem.

Begne, kakor jim pravijo domačini, so čaroben kraj. Obiskovalce že ob prihodu očarajo s prekrasno gorsko kuliso. To je pogled, ki vedno znova vzame sapo. Ležijo ob vznožju Karavank, nad njimi se dviga 2060 metrov visoka Begunjščica. Če se ozreš na drugo stran, se visoko proti nebu dvigajo Julijci z mogočnim Triglavom na čelu. Čeprav v Begunjah prebiva le nekaj več kot tisoč ljudi, se v drobovju tega kraja več kot očitno skriva nekaj zelo posebnega. Težko si je namreč zamisliti, da iz tako majhne vasi izvirata dva fenomena, ki sta njeno ime ponesla daleč v širni svet in dosegla svetovno slavo, spoštovanje in ugled. V mislih imamo smučarsko znamko Elan in narodnozabavni ansambel Avsenik. Čeprav smučanje in glasba nimata veliko skupnega, sta ti dve zgodbi zanimivo prepleteni in povezani. Pravzaprav imata kar nekaj skupnih imenovalcev in stičnih točk, predvsem pa obe poganjajo strast, pogum, volja, ljubezen, veselje in neznanska predanost. 

Vse to je značilno za njuna glavna protagonista Rudija Finžgarja in Slavka Avsenika. Pravzaprav je bila prekrasna begunjska narava njun skupni navdih. Prav tako sta se oba navduševala nad smučanjem oziroma nad smučarskimi skoki, če smo natančni. Čeprav ju je ločilo devet let starostne razlike, sta bila na skakalnicah tovariša, neke vrste mentor in učenec. V tistih brezskrbnih najstniških letih se jima sploh še ni sanjalo, kako slavna prihodnost je pred njima. 

Začnimo pri Elanu oziroma pri njegovem očetu Rudiju Finžgarju, ki je bil sicer doma iz bližnje Krope. Eden izmed njegovih zaščitnih znakov je bil zato tudi legendarno kroparsko pogrkovanje. Rudi se je že kot otrok zaljubil v smučanje in vse, kar je bilo povezano z njim. Bil je odličen smučarski skakalec, že pred drugo svetovno vojno je prvič postavil slovenski državni rekord, ki ga je v poznejših letih tudi nekajkrat popravil. Bil je tudi prvi Slovenec, ki je preskočil stometrsko znamko. Nastopal je v značilnem rdečem kombinezonu, zaradi katerega so mu povojni v nemško govorečih deželah nadeli vzdevek Der Rote Teufel aus Titoland (rdeči hudič iz Titolanda). Skoki so bili njegov vir navdiha in tudi poguma. Ko so ga med vojno prisilno mobilizirali v nemško vojsko, je brez pomislekov pobegnil in se pridružil partizanom. Ker je znal izdelovati smuči, je med vojno izdeloval smuči za slovenske partizane. Begunjci so ga takoj po vojni, ko je 24. septembra 1945 ustanovil zadrugo za izdelavo Športnega orodja Elan, vzeli za svojega. Takrat je izrekel tisto znamenito misel: »Kdo bi mislil na spanje, kdo na denar? Svet čaka name. In na Elan.« Bilo mu je šele 25 let, a je imel kljub mladosti pred očmi popolnoma jasno vizijo, katere osnova je bila unikatna kombinacija znanja, delavnosti, drznosti in karizme. Njegova življenjska energija je bila posebna. Čeprav je kot direktor vodil Elan, je še vedno precej časa posvečal svoji ljubezni do smučarskih skokov. Kot tekmovalec je bil aktiven tudi v letih po vojni, v Oberstdorfu je s 117 metri postavil slovenski rekord, ki ga je šele devet let pozneje izboljšal Jože Šlibar. Finžgar je sicer skočil celo 127 metrov, vendar se mu ni uspelo obdržati na nogah. V vsem tem času je deloval tudi kot mentor begunjske mladine. Bil je tudi trener mladim skakalcem, med katerimi je bil tudi Slavko Avsenik, ki je kot 'mulc' zagotovo slišal tisti znameniti Rudijev klic, oplemeniten s kroparskim R-jem: »Odrin', odrin', ka paj pol, čevš padu, trebuha še oben ni zlomu!« 

Za razliko od Kroparja Finžgarja je bil Slavko Avsenik rojen Begunjec. Že kot otrok je užival v okoliških hribih, pozimi pa je bil kot večina fantov zaljubljen v smučanje in smučarske skoke. Menda so imeli doma en sam par smuči, ki si ga je delil z brati in sestrami. A smuči so bile najpogosteje na Slavkovih nogah. 

Slavko je z veseljem sodeloval pri različnih vaških akcijah. Težko je reči, kdaj je Rudija prvič srečal, a zagotovo sta oba sodelovala pri obnovi Roblekovega doma na Begunjščici. Slavko pa je z bratom Vilkom tudi igral na odprtju 15. septembra 1946. V tistih letih je Rudi v Begunje poklical Stanka Bloudka, s katerim je določil, kje bo stala nova smučarska skakalnica v Drnči. Inženir Bloudek je narisal njen profil, lokalni fantje pa so se s krampi in lopatami lotili dela. Med njimi je bil tudi Slavko, ki je imel največ zaslug, da so lastnika zemljišča v prihodnjem izteku skakalnice prepričali, da se je odpovedal nekaj hruškam. Slavko kot skakalec sicer ni bil tako uspešen kot Rudi, vseeno pa sta bila kar nekajkrat skupaj člana jugoslovanske reprezentance. 

V tistih letih sta bila oba še neke vrste anonimneža. Nobenemu se ni niti sanjalo, kako svetla prihodnost ju čaka. Rudi je nekoč med sprehodom okoli skromnih delavnic rekel: »Tukaj bo leta 2000 stala mogočna tovarna.« Pa je stala že leta 1970. V njej pa se je pisala smučarska zgodovina. Elan je postal globalno najbolj priznani smučarski inovator, ki je neštetokrat korenito vplival na zgodovino smučanja, zagotovo pa najbolj v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so s smučmi SCX sprožili tako imenovano karving revolucijo. 

Na drugi strani je bil Slavko Avsenik, vesel fant, navdušen smučar in glasbeni samouk, ki ni znal brati not. A imel je velik talent, posluh in unikatno glasbeno domišljijo, ki mu je pomagala do čudovitih mojstrovin. Slavko je pravzaprav utemeljitelj narodnozabavne glasbe na Slovenskem. Na očetovo željo je z brati že leta 1936 ustanovil družinski ansambel, v katerem je igral harmoniko. Pozneje je iz tega ansambla nastal Kvintet bratov Avsenik, družno sta ga vodila brata Slavko Avsenik in Vilko Ovsenik. Potem jih je odneslo v širni svet. Predvsem na nemško govorečem območju so dosegli neverjetno priljubljenost. Izdali so več kot 120 plošč in kaset ter prodali več kot 30 milijonov primerkov. Znana je anekdota, da so nekoč v Frankfurtu isti dan nastopili kot rokerji The Rolling Stones, samo da se je na koncertu Avsenikov zbrala precej večja množica ljudi. Njihova skladba Na Golici je ena izmed najprepoznavnejših polk in hkrati največkrat predvajana instrumentalna skladba na svetu. Refren iz Golice v severnoameriški ligi NHL zavrtijo vsakič, ko pade gol. Čeprav so igrali na vseh koncih sveta in nastopali tudi pod imenom Oberkrainer, pa so Avseniki vedno spoštovali svoje izročilo in se zavedali, od kod so doma. Po zaslugi Avsenikov je za Begunje izvedel ves svet, Slavko pa je za skorajda vsak okoliški hrib napisal svojo vižo. Seveda se je spomnil tudi Planice. Saj poznate tisti napev: »Planica, Planica, snežena kraljica ...« Še celo smučarski skakalec, Japonec Noriaki Kasai, se ga je naučil na pamet. To je Slavkovo posvetilo neizmerni ljubezni do smučarskih skokov, ki ga je spremljala vse življenje. Skupaj z Rudijem je mnogo let pozneje, ko sta bila že slavna moža, ob tej skladbi spremljal smučarsko skakalni praznik v Dolini pod Poncami.

Po zaslugi Rudija Finžgarja ter bratov Slavka Avsenika in Vilka Ovsenika imajo Begunje na Gorenjskem posebno mesto na zemljevidu sveta. Res so majhna vas, a tam so se rojevale velike zgodbe. Zaradi njih so Begunje še kako vredne obiska. Obema fenomenoma pa sta posvečena tudi dva muzeja. V sklopu tovarne smuči je Alpski smučarski muzej Elan, v katerem so zbrane vse zanimive podrobnosti o znamenitem izdelovalcu smuči, ki ga je ustanovil Rudi Finžgar. Nekaj sto metrov po cesti naprej stoji restavracija Avsenik, kjer kuhajo odlične slovenske jedi. Tam vsaki dve leti organizirajo Festival Avsenik. Seveda imajo tudi muzej, posvečen Ansamblu bratov Avsenik, nekje v ozadju pa vseskozi igra njihova muzika.